Mnogo ledu se je v primerjavi z letom poprej naredilo, tako da so se alpinistični smotri na sestankih večinoma usmerjali na poledenele slapove. O kakšnih grapah, zimskih vzponih - tudi zaradi muhastega vremena – je bilo govora malo. Je pa v meni že dolgo tlela želja, da bi se v zimskih razmerah povzpel višje in od tam si dušo tešil s prostranim pogledom okrog. Na srečo, je željo po turi oz. kakšnem prečenju, imel tudi Tomo, s katerim sva se nato dogovorila, da v soboto, zadnjega dne v februarju, kreneva čez Krnčico proti Krnu. Lepo vreme zadnjih dni, je pripomoglo k hitrejšemu kopnenju snega, posebej še na južnih pobočjih. Lepo vidna, na pol skopnela plošča Krna, nam je mogoče nezavedno vlila upanja, da nama ni treba zelo rano kreniti, da bova kar kmalu okrog. Čelke – »za vsak slučaj«. Pa sva se že ob vznožju pobočja do Vrat oziroma Lopatnika zavedla veličine severo-zahodnega grebena Krna in se na vrhu tega, spoh proti SV, srečala z zajetnimi zameti snega, ki so nama ponekod onemogočala hitrejše napredovanje. Vmes sva se srečala še z nekaj popestritvami – prehod čez kamniti žleb, kjer sem derezam zaupal toliko, da sem Tomota prosil za podajo vrvi; sled tačk po grebenu; opasti; plezanje ozke grape, ki se je končala oziroma začela z neprijetnim vstopom v nekaj desetmetersko zajedo oz. žleb; nenačrtovano ustavljanje s cepinom na sestopu v snežišču do Drežnice. Krenila sva ob 10:40, juho sva si v bivaku ob Gomiščkovem zavetišču skuhala okrog 18:30, nazaj na parkirišču nad Drežniškimi Ravnami, sva bila približno ob 23:00.

Nekaj utrinkov s ture najdete v fotogaleriji.

-Filip Zadravec, mlajši pripravnik.