Na manj turistično sem želel. In sem poleti nabiral izkušnje za kaj zahtevnejšega, ali celo povratek, če bi bil še 'premajhen'.

Pa sem brskal kar po hribi.net o tem vrhu in največ je bilo od Jovana Cukuta. Načrtoval sem začetek od Tileševega routa, a med približevanjem sem pod meliščno grapo na manjšem parkingu vprašal par, ki se je odpravljal gor, 'Kukova?' 'Ja'. Sem začel tudi jaz od tam, po boku Velikega Črlovca. Ni popolnoma osamljeno. Na nekaj planincev sem naletel ali se nekaj delov poti tudi vzpenjal z njimi. Na vrhu pa nas je bilo 7.

Človek pač gre, kot mu 'paše' in jaz s polno paro po prepletu bolj in manj shojenih stez. Nekje pa je konec, in v desno, na S gre rahlo navzdol – v grapo Malega Črlovca.

Treba je na J v grapo V. Črlovca. Nekje opaziš oznako te prečne poti, po kateri hodiš: PP. Pred spustom v grapo je nad potjo mali možiček. Proti JV vodi pot po poraščenem nekaj 100m, vmes tudi čez manjšo grapo do velikega možica na robu ožjega dolgega melišča navzgor – Gulce.

Je kar strmo in sem iskal pot po robu, stopal po skalah in manj shojenem. Na prvi tretjini je prijazen skalni skok, nadaljuje pa se med širšimi melišči, skrotjem in zatravljenimi jeziki s skalami. Pred sedlom se vzpne spet čez prijazen skalni skok in po 20m smo na ostro odsekanem sedlu Čez Gulce. Čudoviti so razgledi na martuljško stran.

Tam je treba na desno po kršu med skalami. Pot je sledljiva – shojena, a pomaga tudi nekaj možicev. V srednjem delu pa se gre tudi čez lepa travišča na ilovici, ki zna v mokrem kaj 'ponagajati'. Vrh je kopast z meliščem med skalami in travo.

Razgledi: na Vrtaško Sleme, Amfiteater, drugo stran Vrat in še precej dlje ob jasnem …

Itak, da se malo poje, popije, poslika in poropota z ostalimi obiskovalci. Kar nekaj se jih je namenilo na Škrnatarico. Jaz sem šel nazaj po isti poti. Od avta do avta sem porabil nekaj nad 7 ur.

Ocena: popolnoma pohodniška, malo strmejša od poti na Stenar čez Sovatno.

Izvolite in srečno. Nekaj fotografij pa tukaj.

Tauni