Planinsko društvo Nova Gorica je za leto 2016 načrtovalo dva osrednja in časovno daljša izleta, prvega in zahtevnejšega  ter zato primernejšega za mlajše planince v juniju v črnogorske in albanske gore, drugega  ob koncu julija pa v francoski centralni gorski masiv, primernega starejši planinski generaciji. V tem sestavku se bomo posvetili drugemu izletu, ki je bil od večernih ur 23. julija do prvih minut 31. julija, torej je trajal dobrih sedem dni.

AVTOBUS. Ob dveh mlajših in kot se je med izletom pokazalo, kar veščih in v druščino vklopljivih voznikih, je 51-sedežni Avrigov avtobus sprejel 38 potnikov. Skupno je prevozil nekaj nad 2660 km, čeprav je najkrajša razdalja med Novo Gorico in izbranim edinim izhodiščnim krajem ob jezeru Aydat le okrog 830 km. Četrtino poti je obračal kolesa od skupnega izhodišča do izhodišč štirih dnevnih vzponov.  Avtobus je takoj v začetku začel  opravljati pomembno nalogo: ni ponujal   bodisi  pretrganega, sicer potrebnega spanja bodisi globokega sna, ki se je izražal z odprtimi, kje pa kje in kdaj pa kdaj koprnečimi usti in ustnicami, pač pa tudi ob taktirki vodnika Tonija prve formalne in tipajoče seznanitve z »novejšimi« izletniki, ki so se skupini pridružili iz Ljubljane in Planine pri Rakeku. Avtobus je bil tako tudi predstavitveni in povezovalni prostor: marsikatera lepozvočna pesem ali zanimiva pripoved je bogatila in krajšala »neproizvodni« potovalni čas. Oči po številu močnejšega ženskega spola  so se budno in kritično pasle po tistih moških, ki se še niso znašli v vrstah »kripl bataljona«.  To je bilo videti zlasti med avtobusnimi  postanki. Toniju je uspelo, da je brez večjih težav porazdelil izletnike po predvidenih šest-posteljnih in štiri-posteljnih »kolesnih hišicah«. Vesele ljudske in umetne pesmi  iz lastnih grl (in teh je bilo nekaj dokaj spretnih) so povezovale potnike, najbolj tista sproščujoča z znanim refrenom…."nabriš hudiča, če se dà…",  tudi med povratkom. Upanje, da je vodniški odsek izbral prave vzpone in prijetno gorovje, se ni potrjevalo zgolj  z ogledom  slikovnega gradiva, treba mu bo usta zapreti , ga zadovoljiti  po doživetju narave med  konkretnimi vzponi. To je bilo s pozitivno energijo podprto upanje.

CAMPING ET CHALETS DU LAC  D'AYDAT. Preden ko smo v nedeljo ob pol štirih popoldne dvignili zaporno prečko v šestdnevno domovanje ob jezeru Aydat, je bilo kar nekaj vprašanj, kako smo si v vodniškem odseku sploh domislili izlet v Centralni francoski masiv, v tako blago vulkansko gorovje, o katerem malo vemo v Sloveniji. Odgovor je preprost: Tu še nismo bili, zato spoznajmo nekaj novega. Gre za verigo mrtvih vulkanskih vrhov, imenovanih puys v osrednji francoski regiji Auvergne s 467.000 prebivalci. Njeno glavno mesto je Clermont-Ferrand s približno 142.000 prebivalci, leži na nadmorski višini 500 do 600 m. Kelti so to mesto imenovali Nemassos  - Posvečeni gozd in potem ko so keltski Arverni  leta 52 pred našim štetjem nedaleč od njega pri Gergoviji premagali Cezarjevo vojsko, ga prvič omenja grški geograf Strabon. Regija je nato doživljala nadaljnja rimljanska osvajanja in bogato srednjeveško zgodovino. Danes je to mesto znano po tovarni avtomobilskih gum Michelin. Planoto zahodno nad mestom pestrijo jezera, travniki, pašniki in njive, gozdovi   vrhovi ter seveda tudi proizvodnja različnih sirov, med njimi tudi dokaj dišečega mladega sira saint-nectaire.  Poletna klima s svežimi nočmi in prijetno zmerno dnevno temperaturo vabi veliko turistov in ponuja raznoliko rekreacijo, planinsko, pohodniško, kolesarsko, konjeniško in celo veslaško in jadralno-padalsko. Ocena bivanja v mobilnih hišicah in v campingu je pozitivna. Sicer je mlado vodilno in operativno osebje ob veliki stopnji ustrežljivosti pokazalo še nekaj organizacijske neizkušenosti  v restavraciji, v kateri smo bili edina večja skupina ob zajtrkih in večerjah. Prizadevni mladi liki obeh lastnikov, Jonathana in Antoina Morlata Rozesa, pa Jessice in Manon in še koga nam bodo, vsaj tistim,ki smo imeli stike z njimi, ostali globoko v spominu. Camping je tako posajen z visokimi borovci in drugim drevjem, da ga z druge, kopališke strani jezera ni opaziti. Od nepreobljudenega kopališča je oddaljen le 400 do 500 m, z njegovih bregov pa si lahko zaplaval v jezero le na nekaj mestih. Osvežitev v njem je bila blagodejna, tudi za tisti del naše skupine, ki so ga ocenili, da spada med mlajše, manekenske  tipe. Po večerji je med dvema slavnostma – Toni in naslednji dan Marijan sta praznovala rojstni dan- slovenska pesem tako  blago zvenela, da ni motila drugih stanovalcev. Rahlo utrujeni smo se predajali nočnemu počitku v udobnih posteljah.

HOJA. Program je ponujal vzpone po načelu od lažjega k težjemu. Ponedeljek in torek: lažja vzpona na Puy Pariou  (1209 m) in Puy de Dome (1465 m),  sreda:  ogled  središča pokrajinskega parka v Montlosieru in počitek z nakupi hrane, četrtek in petek ločeno:  vzpon na najvišji vrh vulkanske verige v pogorju Dore Puy de Sancy (1885 m) in v pogorju Cantal Plomb du Cantal (1855 m).

PUY PARIOU. Po dobri uri hoje po blagi in senčni strmini s parkirišča nad La Fontaine du Berger smo iz dobro zaznamovane gozdnate steze stopili na odprt in goli  svet in na rob vulkanskega žrela. Proti gozdnatemu vrhu je bila pot zaprta. In tako smo se takoj  spustili v osončeno in prijazno dno kraterja. Z zvočnega vidika je bilo kot v amfiteatru. Počutili smo se kot igralci in gledalci hkrati. Pesem in slovenska zastava sta plapolali vse do delujočih telefonskih ušes in kamer na vrhu oziroma robu kraterja. Po  skupnem obedu iz nahrbtnikov na južnem robu kraterja, s katerega je bil lep razgled na naslednji  bližnji in načrtovani vrh in  na mesto, smo se po krožni poti spustili do parkirišča. Samo dobri dve uri hoje sta ponudili priložnosti, da smo pred povratkom v camping v  mestu poiskali primerno samopostrežno trgovino.

PUY DE DOME. Trije vodniki, zlasti Toni in Jože, so prejšnji večer v družbi z voznikoma, Matjažem in Željkom, razgrnili zemljevide in se dogovorili, po kateri poti se bomo pripeljali do izhodišča vzpona na Puy de Dome. Dogovor je bil sklenjen, a med vaškimi hišami stisnjene ceste so nas prisilile, da smo se morali močno potruditi, da so nam domačini vendarle pokazali pravo pot in prispeli prek Ceyssata z zahodne strani na veliko parkirišče. Na vrh vodi zobata železnica. Vrh je od daleč vpadljiv zaradi visoke antene in spremljevalnih postaj. Leta 1873 so na vrhu odkrili veliko galsko-rimsko svetišče, posvečeno bogu Merkuriju, zato je opremljen z muzejem. V sodobnosti je znan tudi po ciljni postaji kolesarske etape na Touru de France. Vzpenjali smo se večinoma  po senčnati južno-zahodni strani tega stožčastega vulkana, ki sodi med najmlajše v skupini. Planinska pot je mestoma opremljeni s širokimi stopnicami, ki so sestavni del polkrožnega spusta  proti severozahodu. Med njim smo se srečali tudi s čredo oslov. Nič kaj utrujeni in polni bogatih vtisov smo se po treh ure in pol urah čiste hoje vrnili na izhodišče, na parkirišče v turističnem naselju Col de Ceyssat.

Ob ogledu dveh delov muzeja v upravi regionalnega vulkanskega naravnega parka v vasici Montlosier smo prejeli napotek, naj se seznanimo z eno izmed najbolj znanih gospodarskih značilnosti tega območja, to je s proizvodnjo sira. Zapeljali smo se v bližnjo vas Autieres in tam obiskali farmo Rondanne, znano po proizvodnji sira saint-nectaire.

PUY DE SANCY. Gora s slikovitim  grebenom, oblikovanim v obliki konjskega kopi ta. Je del vulkanskega pogorja Mont Dore. Spodaj, v širokem zatrepu doline, je turistične mestece Le Mont Dore. To je tudi smučarsko središče in zato je gora opremljena s številnimi smučarskimi napravami in progami.  Vzpon je bil doslej najbolj strm, malo pod vrhom je terjal nekaj oprijemanja, sicer je nato zadnji del pod vrhom  spominjal na krkonoško Snežko, tako po širokih lesenih stopnicah, ki so vodile nanj, kot po množici turističnih obiskovalcev, ki jih je gondola pripeljala do sto metrov nižje od vrha. Pogosti pogledi prvega vodnika nazaj v razpotegnjeno vrsto, sicer pomešano z drugimi planinci, so določali, ali bo skrajšal ali podaljšal korak. Občutek, da si bomo drug drugemu pomagali ob morebitni slabosti, mi je omogočal, da sem laže dihal Počutje je bilo prijetno in  na vrhu je slovenstvo kar žarelo, tudi s slovensko zastavo.  V očeh je bila radost: pogledi proti jugu in zahodu, po travnatih strminah  in gozdnatih pobočji v dalji so vabili vzhičenost na obraze in v kretnje.  Ob zgornji postaji ene izmed vlečnic smo si potešili žejo in lakoto ter se zagledali v lepoto  mestoma rožnatih travnatih pobočij, posejanih s številnimi arnikami. Na nas so delovale zdravilno. Pozneje smo ugotovili, da smo bili v svoji solidarnosti in prijetni skupinski dinamiki kot štirideset-listnata zdravilna arnika. Po krožni poti, že v začetku nad parkiriščem primerno označeni, smo hodili dobre štiri ure.. Spuščali smo se po smučarski progi in s prašnimi čevlji pristali pred avtobusom ter nato nekaj sto metrov niže ob pivu nasproti kopališkega in termalnega centra v Le Mont Dore.

PLOMB DU CANTAL. Petek. Bil je najbolj jasen, pa tudi vroč dan.  Cantal je najbolj južna skupina tega vulkanskega pogorja, zato smo do izhodišča,  delno po avtocesti,  potrebovali nekaj več kot poldrugo uro vožnje. Izhodišče za vzpon na vrh je bila spodnja postaja sistema žičnic, od katerih poleti obratuje le ogromna gondola. Planinska pot ni kaj prida označena, zato si je bilo treba pomagati z zemljevidom, ki pa mestoma ni povsem verodostojen. Tako je kdaj pa kdaj bil potreben »nos«. Dokaj strma pot nas je po dobrih dveh urah hoje pripeljala na širok planotast vrh s čudovitim razgledom po pogorju Cantal. Sam vrh malce izstopa. Kot prejšnji je bil tudi ta skrbno opremljen z nekaj sto stopnicami. Malica ob zgornji postaji gondole je prijala. Vračali smo se po strmih smučiščih na vzhodnih bregovih. Ob avtobusu smo zadovoljni ugotovili,da je vse skupaj minilo srečno in lepo v petih urah hoje. Tokrat čevlji niso bili prašni. Eden od vodnikov je moral na vrh še z gondolo. Da je okusil, kako to zgleda. V pol ure je bil na vrhu in nazaj.  Dan je bil poln. Za čudovit zadnji večer so pridne roke naših planink pripravile cel kup dobrot: šlo je za  praznovanju rojstnega dne in za slovo iz teh lepih krajev.

Omeniti gre lepo pokrajino v tej deželi. Površine so skrbno obdelane. Kjer to ni možno, pa izstopa  živinoreja na pašnikih. Človek se ne more znebiti občutka, kako se tu vse splača. Vse je smiselno, koristno in potrebno. Zelo pridni ljudje so tu doma.

SKLEP. Večina, če ne vsi, smo se vrnili domov zadovoljni, sproščeni, psihično spočiti. Le nahrbtniki so bili težji, ker je, ne vem kdo,  vanje naložil kar dobro mero evforije in blagodejnih vtisov. Zato se je poslavljanje podaljšalo. Doživeli smo izlet, katerega skupina si je ustvarila psihični vitek stas, prežet s solidarnostjo, odkrito delitvijo vtisov narave in medsebojnih odnosov.

Razšli smo se v upanju, da se bomo znova veselo srečali v oktobru po končani trgatvi. Pa »nabriš hudiča, če se dà …. za male krajcarje…«

Zapisala Rajko Slokar in Toni Gleščič
Objavila: Amadeja Komprej

Za foto vtis izleta je poskrbel Mirko Bijuklič. Slike si lahko ogledate na povezavi.