Kako se je letos pokazal 4. pohod po Mihajlovi poti

Ni mi treba stopiti na žulj, da kaj napišem o 4. pohodu po Mihajlovi poti od Vitovelj do Čepovana. To je že kar v meni. Ali pa? Da mi kdo nasuje kaj zdravilne soli! Številni udeleženci  so se zavedali, da vodenje pohoda gre stežka skupaj s takojšnjim novinarskim poročanjem. Zato so pričakovali, da bo katera od medijskih hiš to opravila. A čakano ni bilo pričakano.

Tri društva, Društvo prijateljstva Slovenije in Azerbajdžana, Planinsko društvo Nova Gorica in Območno združenje borcev za vrednote NOB Nova Gorica so se že lani dogovorila, da bo letos pohod 23.oktobra. Ob večkrat poslanem društvenem vabilu članom in drugim, posameznikom, podjetjem in institucijam, je ta dogodek v  Primorskih novicah največkrat napovedovalo Območno združenje borcev NOB,  Planinsko društvo Nova Gorica pa je posebej povabilo še planinska društva v državi in izven nje.

Prvi koraki priprav so bili že pred koncem avgusta, ko so spomnili  Društvo prijateljstva Slovenije in Azerbajdžana, da je na lanskem obisku Slovenije azerbajdžanski minister za obrambo obljubil, da se bo letos sam skupaj s predstavniki  azerbajdžanskih oboroženih sil udeležil 4. pohoda po Mihajlovi poti, če bodo vabilo prejeli  pravočasno. Vabilo je bilo odposlano pravočasno, a žal do pričakovane udeležbe iz objektivnih razlogov ni prišlo.

Napovedan je bil oblačen dan z možnimi popoldanskimi padavinami, zato so bili obeti za prijeten pohod še ugodni. Avtobus so napolnili novogoriški in drugi sosednji planinci,  člani Slovenskega planinskega društva iz Gorice ter predstavnik SV in dva azerbajdžanska vojaka, ki se pri nas jezikovno izpopolnjujeta. Tako smo prišli v Šempas, kjer so planince in azerbajdžanskega veleposlanika g. Galiba Israfilova v spremstvu z dvema vojaškima atašejema ter še dva ruska vojaška predstavnika pozdravili domačini s predsednico sveta tamkajšnje krajevne skupnosti Barbaro Kante na čelu. Položili so venec pred spomenik heroju Mehdiju Huseynzadeju – Mihajlu ter pokramljali s tovarišem Ivanom Cernatičem, ki je kot devetnajstletni terenski sodelavec OF 16. novembra 1944 ob skupini pripadnikov ruskega bataljona peljal s konjsko vprego Mihajlovo odkopano truplo z vitovskega pokopališča v Čepovan, in sicer na željo pripadnikov »Ruskega bataljona«, da ga nemški okupatorji  v dolini ne bi oskrunili.  Po krajši slovesnosti in zvokih harmonike smo se odpravili v Vitovlje. Tam se je pridružila napovedana dvajseterica planincev iz Sevnice.

Iz spominske plošče in besede vodje pohoda so zbrani zvedeli, da je heroja Mihajla tam smrtno zadela slepa krogla 2. novembra 1944. Skupina  se je poslovila od spomenika ob 9. uri in se po dveh urah zmerno strme hoje pod vodstvom vodnikov Antona Gleščiča in Jožeta Sedevčiča, povzpela na Kopitnik, prijetno točko z razgledom na stičišče Vipavske in Soške doline, na spodnji del Furlanije, Goriški Kras in bleščeči Jadran – »kraj nezemeljske lepote« po verzu heroja Mihajla. Tu je sedaj tudi vzletišče zmajarjev in drugih športnih zračnih plovil, v tistih partizanskih časih pa je bilo pomembno prehodno oskrbovalno in obveščevalno mesto.  S čajem in drugimi dobrotami so osemdesetčlansko skupino pogostili člani trnovske krajevne organizacije ZB za vrednote NOB. Z njimi se je tu skupina povečala za enajst pohodnikov. Pridružilo se jim je tudi vozilo civilne zaščite za prvo pomoč in kmalu nato, ob začetku Solove drage, še simbolična konjska vprega KK Ekstrem iz Lokavca pri Ajdovščini, dopolnjena z bistrim in domiselnim mladim harmonikarjem.

Glavna pohodniška skupina še ni prispela do Lokvi, ko je Katjuša, vodja «borčevskega«, nepohodniškega avtobusa iz Grgarja sporočila, da bo njihov avtobus tako napolnjen z neprijavljenimi potniki, da  ob povratku iz Čepovana ne bomo mogli sprejeti prijavljenih pohodnikov. Takoj smo si telefone prilepili na ušesa in uspeli pridobiti še tretji, »povratni« avtobus. Imeli smo srečo.

Do Nemcev se je pripeljala še trideseterica članov Društva pohodniki Triglav iz Nove Gorice. Da se ne bi preveč ohladili, čakajoč na glavno skupino, so se po stari poti odpravili proti Lokvam. Glavna, 90-članska skupina je prispela tja ob 13.40, kmalu nato je prispel še »borčevski« napolnjen avtobus. Tudi tu so pohodnike pogostili s čajem in drugimi okrepčili.  Na tem zadnjem odseku od Lokvi do Čepovana se je nepričakovano nabralo 170 pohodnikov, kot jih je preštel  vodnik Jože Sedevčič, med njimi tudi nekaj iz »borčevskega« avtobusa in prijetno razpoloženi najstniški sin azerbajdžanskega veleposlanika. V Čepovanu, po 19 km hoje, so pohodnike, pojoče partizanske pesmi, pozdravili ob 15.15, torej s 15-minutno zamudo.

Po bogatem in prijetnem programu čepovanskih osnovnošolskih otrok in ob programski taktirki Dore Levpušček so množico 220  pohodnikov, drugih obiskovalcev in domačinov nagovorili predsednik društva Andrej Kompara, veleposlanik Galib Israfilov in Rajko Slokar, pobudnik in vodja pripravljalnega odbora tega pohoda. Pohodniki so se ob tem  trenutku spomnili tudi na nedavno preminulega partizana, planinca, domoznanskega pisca in avtorja monografije o Mehdiju Huseyzadeju- Mihajlu Cirila Zupanca. Nato so se delegacije ob spremstvu pohodnikov poklonile heroju Mihajlu in soborcem ter položile vence na njihov grob.

Čeprav je nepričakovano število pohodnikov in obiskovalcev koga prikrajšalo pri družabnem srečanju, je letošnji pohod bil najbolj številen in tudi pomemben spričo  pohodniške aktivne navzočnosti predstavnikov slovenske, azerbajdžanske in ruske vojske. Upajmo, da bo na naslednjem pohodu njihova aktivna pohodniška navzočnost številnejša in da  se ga bo udeležilo tudi večje število slovenskih planinskih društev z namenom, da širimo in negujemo spomin na obveščevalno in diverzantsko protifašistično, partizansko delovanje heroja Mihajla ter da poglabljamo sedanje prijateljsko sodelovanje med Slovenijo in Azerbajdžanom in drugimi državami, iz katerih izhajajo Mihajlovi partizanski soborci.

Rajko SLokar

Galerija slik (foto: Mara Bolčina)

Galerija slik (foto: Jože Sedevčič)

Objava: Amadeja Komprej