V soboto sva z Bogdanom v vlogi osličkov (kot že marsikdo pred nama) s skupnimi močmi pritovorila na Krn vrečo nekega premaza. Po začetnem godrnjanju v smislu"kaj mi je bilo tega treba" je še kar šlo. Moram pa čestitati vsem vam, ki ste si si natovorili vsak svojo 25 kilogramsko pokoro! Čelesto je bil vesel zlasti Bogdana. Kmalu je bilo jasno, kaj ima za bregom. Po šilcu domačih borovničk in in odličnem čaju sta se lotila reševanja zapletenih rebusov iz vodovodnih cevi pri čemer je nastal dolg seznam materiala, ki ga bo treba še kupiti in seveda tudi prinesti na Krn, in to v kratkem. Torej, dela ne bo zmanjkalo. In ker tista, da gre osel dvakrat na led, kot kaže tudi res drži, sem se ponovno javila, za lažji tovor, seveda.
Za tiste, ki še oklevate: se splača, borovničke so res zakon!
Metka