Z Majo sva bla pretekli teden v Švici. Po spominskem taboru, oz. v nedeljo smo se z nekaterimi člani razšli v nekem plezališču v Avstriji. Oni domov, midva pa proti Faker zeju, kjer sva se malo namočila v prijetno hladni vodici. Nato pa sva krenila proti zahodu, Švici naproti.

V ponedeljek se zbudiva v megleno deževno jutro, ki pa se v popoldan spremeni na bolje. In že se nama obeta najin prvi švicarski plezalni dan v bližini Čura (Chur), al Kura?. Plezališče se imenuje Haldestein. Plezava na neki čudni sorti skale. Piše da je apnenec, pleza pa se bolj kot granit. Splezava tri kratke cuge niti za statistiko in se uščije.

Torek zjutraj zgleda vreme, ku da se bo izboljšalo, zato kreneva v Ratikon. Ampak te stene so zelo visoko (skori 3 jurje) in ko se voziva kakšno uro po zelo srtmi in izpostavljeni cesti se pripeljeva direktno v oblak. Po kakšni urci se megle razkadijo in pokaže se veličasten amfiteater apnenčastih zamočenih sten. Ura je že popoldan ko se voda odteče in uspeva splezati neko smer, bolj tko za uplezavanje. Litl joe 200m, hm 6b+... simpatični raztežaji, ampak malo travnatih polic vmes...

Ratikon slovi kot ena boljših švicarskih plezalnih scen v apnencu. Smeri so praviloma zelo težke plate,  večinoma navrtane, vendar lahko tudi zelo na daleč, tako da je potrebna skrb pri izbiri. Dostopa pa zelo malo.

Sreda obljublja dobro vreme, zato si zadava malo resnejši cilj. Via Pardutz, 6c+, 430m, delno navrtana. Smer ima zelo markantno linijo, saj gre po zelo strmi steni, v srednjem delu po fantastično izpostavljenem razu. Resda vmes je neka velika travnata polica. Vendar je smer legendarna, ker je bila splezana že leta 74 in kar sem vidu z samo dvemi starimi svedovci. Bila je prva smer, ki je potegnila čez tastrm del stene. Sedaj je kar »spodobno« navrtana, kar zame pomeni preveč. Obvezna ocena je 6a.

Ko sva nekako izčrpala izbor lažjih smeri, sva jo ucvrla stran. Zaželela sva si še malo granita, zato sva se odpeljala proti Grimselpassu in steni Eldorado, kjer sva plezala v petek. Odmaknena stena nad jezerom z razgledom na ledenik in štiritisočak Finsteraarhorn. Do pod stene je ura in pol hitre hoje, ampak po ravnem ob jezeru. Midva rabiva kar malo več, predvsem zaradi izobilja borovnic ob poti. Smer Motorhead je biser te stene. Pleza se po položnih in malo manj položnih platah, zajedah, počeh. 6a+, 500m. Res dobra smer, ki se je ne bi sramovala niti dolina Yosemitov. Vendar tisti svedri...ne spadajo zraven poči....

V soboto sva še kar malo zmatrana zato izbereva krajši dostop in smer. Traufelli, 6b+, 200m, nekje pod prelazom Grimsel. Lepa smer po strmih platah. Navrtana.

Za zadnji dan izbereva tudi nekaj krajšega, saj nas čaka še približno 8 ur vožnje. Moby Dick, lepa smer, delno po položnih granitnih platah. 6a, 200m.

Na splošno je v dolini pod Grimselpassom proti Meiringenu obilica granitnih sten. Zelo primerno za spoznavanje z granitom.

Po tednu dni v relativno mrzlem okolju naju v Padski nižini preseneti vročina in vlaga...

Od Tomota bo za tokrat to vse. Lp.