Malo  bi me pekla vest, če bi to pisanje prepustil našim tajnicam, nabavnikom in nepogrešljivim možem v pomarančnih oblekah.

 V soboto zjutraj sva se z Weitzerjem odpravila v Istro, natančneje Limski kanal. Kmalu sta nama sledila še Maja in Mikuž. Za dobro jutro so nam južni sosedje že na vstopu poklonili zgolj suhoparno prikimavanje-bi želel kdo še kaj več? Po začetnih orijentacijskih težavah smo le našli iskani sektor. Pričakal nas je v samoti z soncem obsijan, na trenutke je zapihal tudi hladen vetrič. Kako pa plezanje? Vodnik je govoril eno iz naših ust je plezanje iztisnilo veliko poljubnoznanstvenih izrazov. Le te so tesno povezane s prihodom na svet slehernega posameznika. Ko smo postali že rahlo naviti, smo se modro odločili za premik. Sledilo je prijetno srečanje z šimijami, ki so nam pričarale več uživaške plezarije. Prenočevali smo na zelo domači in preprosti lokaciji. Ob tem smo imeli srečo se seznaniti z novim konceptom eko hiše. Le Mikuž je to sprejemal z grenkobo na obrazu ob spoznanju, da PTP le ni tko "high-tech". Zbudili smo se v sončno in skoraj brezveterno nedeljsko jutro ter se odpravili v Vransko drago. Stena nam je ob za ta čas kar toplem vremenu postregla s škrapljicami in platami. Našli smo nekaj za nas zanimivih smeri, ki so ponudile še bolj zanimive veščine in so nekje v slogu "skupaj zmoremo več". Za dodatne informacije dodo poskrbele slikce:). Naredili smo povprečno črnokalsko normo in  se odpravili proti domu. Pot nas je obdarila še z enim spoznanjem in sicer, da je tudi za novega Weitzerjevega Clia izziv prevoziti Kozino "v enem šusu brez postanka" čista utopija.

Lep pozdrav in prijetn branje ob jutranji kavici vam želim.

Jure