Z Mitjem sva že preveč trpela zaradi abstinence od hribov in sva se odločila temu narediti konec. Pridružil se je še vrli ata in v soboto zvečer smo jo mahnili do bivaka pri Krnskih jezerih. Sneg se začne tam nekje takoj nad bukvijo, atanov višinomer je nameril 1190 metrov nad morjem. Spodaj ptički, rožice, zelene bukve, zgoraj sneg - v hipu ga rata par metrov! Tako smo ravno s temo prišli do bivaka, zbudili speči par, hitro vrgli kaj na in pod zob in legli k smrčečemu počitku.
Ko je nastal beli dan smo jo že mahali proti Lanževici – ata in jaz po peklenski diretisimi, Mitja pa je s smučkami vijugal naokrog. Ob 8h zjutraj se že čudimo silnim razgledom z vrha in nekim novim hribom naprej od Bogatina. Ata poslika, jaz škripljem z zobmi, ker Niki štrajka. Nato Mitja ponosno odsmuča direktno navzdol, z atanom pa osvojiva tehniko smučanja s čeveljčki po grebenu do Bogatinskega sedla. Tam pričakava Mitjo in vrnemo se proti Krnskim – sneg je vse bolj moker in skoraj bi morali nadeti snegohodke, ki so se šopirile na nahrbtniku. Pri bivaku pojemo, kar nam je še ostalo, pospravimo in hajd v dolino. Na zaslužene napitke v Bovec, pred tretjo pa smo že nazaj v pretopli Gorici. In ostalo je še mnogo časa za betoniranje, beljenje, pospravljanje,…