Ker so za vikend napovedali slabo vreme, sva z Mitjem sklenila izkoristiti še zadnji lep dan ter se v četrtek spravila spat v Tamar, v petek navsezgodaj pa podala v Šite, smer Belač- Zupan. Smer ti že v prvem raztežaju da vedeti, da bo treba kar plezati, vendar je prav ta raztežaj najtežji in krušljiv, pa še ves trd in neogret si... Kmalu postane plezanje lepše in skala boljša. Ampak je, razen v treh lažjih raztežajih v sredini smeri, plezanje kar konstantno. Midva sva jo kar lepo ubirala navzgor, vreme nama je bilo naklonjeno in ob treh popoldne sva pogledala v Trento. Na vrhu se nisva prav obirala, saj so se oblaki pridno nabirali. Sestopila sva na drugo stran, nato pa nazaj gor proti sedlu pod Jalovcem in po feratici, ki so jo ravno na novo uredili in označili, nazaj v Tamar.
In nato, ko sva že v koči skrbela za presušena grla, nama je poletje pomežiknilo in pomahalo v slovo ter odhitelo daleč proti jugu. In v hipu je bilo vse drugače...