Tole se mi je dogajalo zadnje vikende. Prijetno plezalsko izkušnjo v Veliki babi je teden dni kasneje dodobra skazila Smer po zajedi (navezi Zoran-Manca in Stojan-Metka), zaradi katere sem zatrdno sklenila obesiti alpinistično kariero na klin, če le pridem cela iz smeri. Seveda sem si premislila že med sestopom na Vršič in po poti proti domu so se rojevali novi cilji.  Okus je takoj naslednjo soboto na spominskemu taboru popravil JZ raz Mangarta, ki sem ga plezala v navezi z Manco in v družbi Mitje M., Monike in Harija. V četrtek smo jo z Manco, Bogdanom in Igorjem M. pihnili na kondicijsko in zlasti orientacijsko (brezpotje v megli!) zahtevno turo mimo na Pihavec. Že zjutraj smo na parkirišču pod Ozebnikom opazili jeklenega konjička naveze Rok-Matic, ki sta se nam zvečer pridružila na večerji v Bovcu (glej Rokovo pisanje). V nedeljo pa sva se z Zoranom šla naproti našim tabornikom v Belih vodah in v Direttissimi naletela na Pavlotovo navezo (začuda iz stene ni bilo slišati nobenega grmenja!). Smer je bila lepa, vročina neznosna, razpoložljivo tekočino smo si delili po kapljicah, po malem prekljinjali dostop in sestop ter bili na koncu poplačani z najboljšo pijačo na svetu, hladno vodo iz potoka pod Brunnerjem. V dolini so nas v senci ob potoku že nestrpno pričakovali sestradani preostali taborniki in sledila je, kot že veste, pojedina v Žagi.

Pavlotu hvala za vzpodbudo, vendar ne bom postala preveč prevzetna, saj mi je smer iz prvega stavka pokazala preostre zobe.

Metka