Končno lep vikend! S Tomažem sva se v soboto odpeljala k južnim sosedom, da si, po dolgem deževnem obdobju, posušiva »stare« kosti pod vročim istrskim soncem.
Plezala sva v Vranjski Dragi in uživala ob krasnih pogledih na dolino…žal, je ljubi mir kalila glasba, ki so jo mladi plezalci iz Rijeke cel dan nabijali! No, saj so bili zelo prijazni, a bi raje poslušala žvrgolenje ptic in zavijanje vetra, kot pa vse hite zadnjih dveh desetletij!
Po končani plezariji, sva se premaknila nazaj proti Buzetu, natančneje na planoto nad Buzetom, kjer je plezališče Raspadalica.
Planota je čudovita. Nikjer žive duše. Odlično za kampiranje.
Samo plezališče pa ponuja, kot je napisano tudi v vodničku, veliko potenciala, a je žal še premalo navrtano oz. urejeno – predvsem dostopi do sektorjev.
Edini očiten, s parkirišča najbližji, je A sektor v katerem so precej kratke, lažje smeri do 6c, ki so po moje nekoliko precenjene, a vseeno zanimive.
Ostale sektorje je zelo težko najti. Sektor C smo iskali približno 1 uro – se prebijali skozi grmovje po »kozjih« stezicah in prehodili skoraj cel skalni rob, vmes pa preplezali še dve prvenstveni, da smo se rešili iz bodečega objema poraslega pobočja! Moj ubogi kolega Šlenc, ki se nama je pridružil v nedeljo, je po duši bolj friko in je nekam postrani gledal in jamral, ker ni navajen takih podvigov. :)
Obupani smo se odločili za sektor B, kjer tudi ni nekega očitnega dostopa, a smo ga vsaj našli! Žal, je ostalo časa le za dve smeri…
Skratka, ambient čudovit, a žal Raspadalica nudi premalo plezalskih užitkov, da bi se človek zadržal več kot en dan. (razen, če nisi jadralni padalec, ker je tik ob parkirišču tudi vzletišče).
Sledil je tradicionalen obisk Mahniča in vijuganje domov! :)

lp, Maja G.