Le malokdo ve, da vstop v dolino Drage, kjer je eden izmed pristopov na Begunjščico straži grad Kamen, ki danes sicer neslavno propada. Bil pa je v lasti celjskih grofov, ja prav tistih grofov, katerih znak treh zvezdic danes krasi tudi naš državni grb in celo zastavo. Še manj ljudi pa ve, da imajo tudi v teh krajih svojega Martina Krpana, kateri se skriva v vlogi Lambergarja, ki uspe premagati na Dunaju češko nadlogo Pegama. Dunaj je rešen, v zameno pa ostane zapuščina celjskih grofov pri Slovencih. Ampak dovolj o mitih in legendah. Pri Domu v Dragi se nas je zbralo skupaj 13 udeležencev, ki smo se poti lotili z prečenjem potoka istoimenske gore, ki je bil naš končni cilj. Pot proti planini Preval je geološke zelo pestra, ponuja pa tudi dva naravna skalna skoka, ki smo ju premagali po klinih in kratki leseni lestvi. Prvi postanek za malico smo izkoristili že pri Koči na Prevalu, kjer smo ob zvokih glasbe se že ozirali priti vzponu čez Kalvarijo, ki nas bo popeljala na vršni greben Begunjščice. Seveda je naša kondicija zdržala kar precej strm vzpon skozi redek gozd in z vsakim metrom so se nam odpirali širši razgledi na okoliške hribe. Na širokem grebenu so nas pozdravile male zaplate snega, polja gorskih rož in čreda zelo radovednih ovac. Ena izmed njih se je celo odločila, da nas bo pospremila prav do vrha gore, kjer smo uživali v res prelepi panorami na celotno verigo Karavank, na še zaspane Kamniško Alpe in na Blejsko jezero, ki smo ga imeli na dosegu dlani. Ob teh prizorih se nam res ni mudilo nazaj v dolino. Smo pa z mislimi bili že pri štruklih na Roblekovem domu, zato smo se planinskih pesmih in smehu v manj kot uri že razvajali pred kočo in uživali v spomladanskih sončnih žarkih. Tako podkrepljenim in osveženim nam je zadnji del spusta proti izhodišču minil res v sproščenem vzdušju. Begunjščica nas tudi tokrat ni pustila razočarane in nam je pokazala eno izmed svojih najlepših obrazov, katere smo ujeli v preštevilne fotografije in vtise za naše domače. Marko Kodrič