Na 3. oktobrsko nedeljo 2026 planinci goriški navsezgodaj na avtobusno postajo hitimo,

da ja slučajno avtobusa za izlet k sosedom Italijanom ne zamudimo.

Nekateri bolj, drugi manj zaspani,

ob 6.30 vsi vzorno smo zbrani.

Tokrat pa naš avtobus ima zamudo,

a to nas ne jezi in nam čakanje ni prehudo.

Potem pa bus le končno izza ovinka kot formula 1 divje pripelje,

vogale goriške avtobusne postaje skoraj v prah zmelje.

Na peronu številka 1 končno se ustavi,

in nov šofer, ki zameštral uro je odhoda, pa, opravičujoč se, nas pozdravi.

Mi potem na hitro v bus se spravimo,

proti Šempetru po ostale planince se odpravimo.

Pri tem naredimo še eno dodatno krožno pot,

a do Šempetra itak da priti se povsod.

Naša vodnica Maja že v Gorici dvakrat nas prešteje,

mi pa že veselimo prečkanja se meje.

Maja nam pove, da njenega šefa Darka tokrat ni,

ker ga virus od doma ne pusti.

Kakorkoli, mi zdaj kot blisk drvimo v  dolino Val Brenta,

na kavi se ustavimo in za  zastonj WC ne porabimo niti centa.

Ko v mestece Valstagna prispemo,

z busom čez most čez reko Brento gremo.

Na obrežju izkrcamo se,

in tukaj naša se kalvarija začne.

Skozi mesto in mimo plezališča gremo,

zaskrbljeno v oblake temne zremo.

Ko pridemo do table Cala del Sasso, na kateri so narisane stopnice,

nastopi ura resnice.

Številka 4444 točno pove,

koliko stopnic do planote Asiago je.

Legenda pravi, da zaročenca, ki držeč se za roko po tej poti gresta,

za vselej skupaj bosta ženin in nevesta.

Nas pa zdaj 4444 kamnitih stopnic,

oziroma sedem kilometrov in dobrih 700 m višinca loči nas od vic.

Ni druge, je treba pot pod noge vzeti,

kaj kmalu se zadihamo, zato ne ljubi več nam se stopnic šteti.

Za orientacijo tabla na četrt, polovici in tri četrt prehojene poti nam služi,

nas pa žeja, lakota in želja po osvojitvi cilja še bolj združi.

Ko končno cilj dosežemo,

v dokazilo spominsko skupinsko fotko stisnemo.

Še pijačo in malico si privoščimo,

in se po delno krožni poti v dolino vrnemo.

Potem sledi hitro vkrcanje na krov.

in avtobus v enem šusu in brez postanka pripelje nas domov.

Drugi dan, oj drugi dan.

Drugi dan pa kot pingvini hodimo,

glasno stokamo, se samim sebi smilimo.

In še naslednji dan, oj naslednji dan,

naslednji dan še hujše je,

po stopnicah navzdol kot po jajcih stopamo,

si boleča stegna in meča z žavbami masiramo,

z mislimo pa že pri naslednjem planinskem pohodu smo.

Daniela Šumah