Za tradicionalni izlet V NEZNANO sem letos imela v mislih več variant. S prijateljicami smo šle kar na dve ogledni turi. Odločitev je bila precej težka, predvsem zaradi prevozov. Kljub krizi na nekaterih področjih za nedelje nimajo prostih avtobusov. Cene so zelo visoke, tako da je zelo težko načrtovati avtobusni prevoz. Z vlakom se prav tako zapleta, zaradi popravila bohinjske proge, a so zagotovili, da ob nedeljah ne bodo delali. Tako se je naš izlet začel v nedeljo, 16. 10. 2022 v Novi Gorici na železniški postaji. Udeleženci so prihajali z nasmejanimi obrazi v pričakovanju kam se bomo podali. Treba jim je bilo že na začetku delno povedati, ker sicer ni možno na vlaku urediti vozovnice. Odpravili smo se do Jesenic. Bili smo še posebej veseli, ker smo imeli srečo, da smo se peljali z novim vlakom. Rekli smo kar TA PLAV. Vožnja je res popolnoma drugačna, tiha, udobna, skratka zelo prijetna. Med potjo se nam je na naslednjih postajah pridružilo še pet udeležencev. Bilo nas je skupno 29, od tega osem iz Športnega društva Mahle Letrika Šempeter, ki se večkrat udeležujejo izletov Planinskega društva Nova Gorica. Iz Jesenic smo šli z avtobusom do Koroške Bele, kjer je bil start našega pohoda. Podali smo se do Valvazorjevega doma pod Stolom. Da smo ugledali kočo, smo potrebovali dobro uro in tri četrt. Pot se večina dviga in je ponekod strma, predvsem pa ni prav prijetna, ker je mestoma blatna. Imeli smo počasen tempo, skupina se je brez težav bližala cilju. Za začelje je skrbel Toni Gleščič, sicer pa je nekje na sredini pazil na udeležence Simon Gorjup.

Na dvorišču pred kočo in toplem soncu, smo se udobno namestili in pojedli zasluženo malico. Ker nismo imeli namena iti na vrh Stola, smo imeli možnost počivati tudi na velikem lesenem stolu pri koči. Na stolu pod Stolom. Najbolj potrebna počitka je bila zagotovo naša slavljenka Ingrid, ki je praznovala rojstni dan in je v nahrbtniku imela kar nekaj dobrot za celo skupino. Skupaj smo ji nazdravili in zapeli. Vračali smo se po isti poti, le da je bila pot navzdol »daljša«, saj je marsikoga zavedlo nabiranje gob. A, prava sreča se je nasmehnila le nekaterim, enemu celo za pet prekrasnih jurčkov.

Dan je bil popoln, udeleženci so bili vidno zadovoljni. Do železniške postaje smo prišli dovolj zgodaj, da smo se odžejali v bližnjem gostišču. Preživeli smo lep in za ta čas zelo topel jesenski dan. Uživali smo v jesenskih barvah, ki jih ni manjkalo. Na vlaku smo si zaželeli še prijetno pot do doma in snidenja na naslednjih pohodih. Hvala Silvani za spominske posnetke. Nekaj si jih lahko ogledate tukaj.

Lidija Vončina