Bela, samotna gaz se spušča z vrha v dolino

in izginja v megli...

Vse je sama izginjajoča belina,

le odtenki senc ločijo stopinje, kjer sem hodil.

Veter počasi briše drobne sledi drobnega človeka,

in ko bom stopil, jih bom zasul s snegom

in nove poti bodo prekrile spomine.

Zato bi rad trenutek še posedel na vrhu

in sam, sredi slepečih obzorij prelistal knjigo,

ki jo nosim s seboj.

Pred menoj se rišejo jasne slike pretklosti,

a še več je nepopisanih listov,

vmes pa je trenutek, ki ga živim.

Trenutek, ki se je po globoki gazi skušal

povzpeti v nebo,

a je ostal priklenjen na vrhu

in me postavil nazaj na ta svet prazne resničnosti.

In takrat sem opazil,

da sonce počasi rdeči kulise mojega odra,

občutil sem,

kako me mraz grize v roke in noge,

in spoznal,

da se bo treba vrniti in poiskati nove gazi.

Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel,

kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.

Nejc Zaplotnik v Petkovšek, D. (1992). Človek - gora - poezija. Ljubljana: PZS in Založba Mihelač.

Foto: Dejan Konec (pogled iz Gomiščkovega zavetišča na Krnu)