Greben od Črnega vrha do Velike Babe sem si že večkrat ogledoval, ko sem hodil po okoliških vrhovih. Ni prišel na vrsto v času daljših dni. Tako sem se odločil za vzpon nanj v tem času kar iz Lepene - od Doma Klementa Juga.

Avto sem pustil ob spodnji postaji žičnice po 6.50 in stopil proti izviru potoka. Brežine proti Dupljemu pri gornji postaji žičnice sem zavrgel kot možen vzpon danes.

Potok sem prestopil pod vodnim zajetjem ter se vzpel čez travišča in melišča pod poraščena ostenja. Vseeno me je premamila prva odrtina-plitva grapa. Na širši polici pa sem ugotovil neprimernost zase. Skale so obrušene in zaobljene od snega in drobitja, redki primernejši oprimki pa se pogosto krušijo. Vrnil sem se v vznožje in stopil do severnega brega naslednje odrtije.

Navzgor sem si med skalami, po traviščih in korenikah pomagal s cepinoma. Vmes so odseki znosnejši, pa sta cepina bingljala po skalah in kolenih. Z enega pomola med vzponom sem ocenil, da sem nekaj 100m nad dolino in si nisem privoščil ritenskega sestopa. Nekaj višje strmina tudi malo poneha.

Gori sem prečkal melišče nad odrtino in nadaljeval po razgibanem pobočju blažje-ostreje. Na blažjih delih se mi je mestoma dozdevalo, kot bi nekdaj tod hodili.

Končno me je presenetila muletjera, ki pelje zelo blago navzgor v smeri VB. Pri ocenjevanju nadmorske višine po okoliških znanih vrhovih sem  bil kar zadovoljen z dotedanjim, tudi če bi kar sestopil čez Duplje k gornji postaji žičnice. Muletjera je bila videti kot občasno v uporabi. Pelje čez Dlano, ki je bila morda kdaj pašnik ali košenica. Po kakem km, ko se razgrnejo razgledi proti Krnu in Krnskim jezerom, pa pelje muletjera res proti Dupljemu.

Jaz sem si medtem odpočil in raje krenil z izmenljivo srečo med rušjem navzgor. Sredi vzpona na greben pa novo presenečenje. Prečkal sem še eno muletjero, ki po zemljevidu pelje izpod VB na greben proti Kaluderu. Ta najbrž nekaj deset let ni bila v uporabi. Je delno zasuta in poraščena.

Proti vrhu je rušje vse gostejše in naenkrat mi ga je zmanjkalo – čez sleme sem se zazrl v smeri zamegljenih Triglavskih jezer in Očaka. Ocenil sem, da sem nekako na neizraziti Črni prsti. Greben od Kaludera do VB je videti precej zahteven.

Krenil sem doli-gori proti VB, kjer je bilo videti nekaj obiskovalcev. Po dokaj ostrem srhu se gre deloma po vrhu in ponekod po ožjih zatravljenih poličkah ob njem. Potrebno je preverjanje vsakega koraka in oprimka na krušljivi skali. Spotikaš se ob 'gumijaste' veje, stopaš čeznje in vlečeš stopala izpod vej, na katere si stopil z drugo nogo. Ni kaj. Veje so skoraj neuničljive, a za ferato pregoste.

Proti vrhu Velike Babe se greben počasi razširi. Gori sem nekaj spravil vase in nase. Medtem sem se razgledal in naslikal. Potem sem odhitel v zavetje po planinski poti, saj so se mi dlani že podhladile.

Spotoma sem uočil odcep gornje muletjere od melišča pod VB, za spodnjo muletjero pa nisem mogel določiti, kateri neuporabljen odcep od tiste s planinsko potjo bi to bil.

Spodaj hitro umivanje in preoblačenje, saj je bila temperatura (spet) pod ničlo.

Tauni

(Skupaj prbl. 10km/1400m/9.30 z vsemi počitki s Frutabelami, pijači, jabolkah, slikanju, izbiranju poti ... spominih, plavanju misli tudi med hojo ali skoraj čisto praznino ...)

A ja, pa človek vedno opazi nekaj novih izzivov, npr.greben Hudi vrh-Srednja Špica-Lipnik med Utro in Lepeno. A za 'šodrarje' so vsaj za prvič (predvsem zahtevne nove) destinacije le kopne, pa bo za letos verjetno dovolj nOVIH.

Fotografije si lahko ogledate tukaj: https://planinsko-drustvo-ng.si/ll-velika-baba-iz-lepene-17112018-0