Zadnje čase je še največ dela pri pripravi izleta s prilagajanjem vsem, ob izvedbi aktualnim ukrepom. Prilagojeni in predvsem zelo veseli smo se najboljšemu šoferju avtobusa pustili zapeljati proti Beli krajini. Naš vodnik Darko dobro ve, da se tura začne s postankom za jutranjo kavo, ob kateri se vedno izkažejo udeleženke s svojimi dobrotami.

Na pohod smo tako okrepčani sledili vodniku v dolgi pisani koloni proti Mirni gori. Mimo planinskega doma smo šli takoj na vrh, ob povratku na razgledni stolp ob koči, nato pa smo zadovoljno klepetali ob malici na sončni terasi pred planinskim domom. Vrnili smo se do izhodišča in se zapeljali do bližnjega izvira Krupe, ki smo si ga tudi ogledali. Ob poti proti hotelu smo se ustavili v kraju Otok za ogled letala z zanimivo zgodbo iz vojnih časov, nato pa v Metliki zaključili dan. V hotelu so nas tradicionalno sprejeli z okusno Belokranjsko pogačo in pripravili presenečenje ob martinovi večerji. Namreč, imeli smo živo glasbo z igranjem na tamburice.

Naslednji dan smo pohod začeli kar od hotela in se peš odpravili na Krašnji vrh. Z razglednega stolpa na vrhu smo opazovali bližnjo in daljno okolico, v koči se odžejali, nato pa je zazvonil šolski zvonec. Ja, prav ste prebrali. Imeli smo čisto pravo šolsko uro z zelo strogo tovarišico učiteljico, kot v starih časih. Učili smo se o značilnostih Bele krajine na izredno šaljiv način. Pred tablo je kdo dobil tudi s šibo čez zadnjo plat, ta najbolj jezikavi smo pa klečali v kotu. Po končanem pouku smo se domislicam naše učiteljice še dolgo smejali na poznem kosilu v bližnjem kmečkem turizmu.

Zadovoljni smo se ob gledanju slovenskega filma odpeljali domov. Nekaj foto utrinkov pa si lahko ogledate tukaj.

 Zapisala: Maja Kajzer

 Foto: Miran Marc, Maja Kajzer