V soboto, 18. 6. 2022 se mi je uspelo dvigniti ob 2.30 in tako zgodaj opraviti vse običajne jutranje stvari, vključno z zajtrkom. Opremo sem pripravil že popoldne, tako sem se le podvizal v Posočje. … ’ne čisto vse’, sem se na Rutu spomnil na ’UV’ kremo in sprej proti klopom …
Rutarji so se najbrž šele pripravljali na odhod na senožeti. Nad gornjo hišo sem zavil na neuveljavljeno planinsko pot, prečkal grantarsko pot in še pol ducata novejših gozdnih cest ter stopil na geološko-planinsko pot pred razpotjem pred grapo z običajnim zgodnje pomladnim snežnim plazom. Bujno zelenilo na vzponu, tudi nad gozdno mejo, a že manj cvetja. Čez Peči do razpotja za Vogel je sonce že razkazovalo moč, a od tam je hladen vetrič blačil segrevanje.
Kot na vzponu sem tudi na vrhu štrcnil nekaj posnetkov, izmenjal par besed s parom, ki je užival v razgledih in šel proti Črni prsti. Primorsko stran je malo zalival mrč, Gorenjska pa je pridržavala le nekaj oblakov okoli vrhov. Ob manj skalnatih delih poti se je še vedno postavljalo na ogled ogromno pomladnega cvetja, ki so ga obletavali čmrlji. Zmotil pa sem tudi mladega gada z ulovljeno mišjo – tako mi ni bilo potrebno panično iskati ’fotič’ preden bi pobegnil.
Na Črni prsti mi je država ’častila’ obed (vavčarji). Takoj sem se začel spuščati in naletel na razpotju na ekipo z okrepčilom za maratonce 4 občin. Ni bilo pretirane gneče. Kljub hitenju zgoraj, sem le malo pridobil – pred Kalom so bile noge otopele in prsti boleči (? morda pa tokrat ne izgubim kakega nohta ?).
Od tam sem sledil redkim oznakam geološke poti – iz Stržišča čez sedlo za Vidizekom in naprej do gozdne poti na Rodico. Makadam je vzdrževan in opisi območja čitljivi. Malo sem se spustil po makadamu, potem pa po listju v starih vlakah.
Preoblačenje in umivanje ob avtu. Schweps na Grahovem in še nekaj osvežilnih postankov do Gorice...

Nekaj foto utrinkov pa tukaj.

Foto in tekst: Tauni (Marjan Vidmar)