Kot nam je veleval plan izletov za februar smo na predhodnem sestanku na društvu ugotovili, da nas čaka lep vikend in zato je udeležba ob taki napovedi obetavna. Nič se nismo izneverili utečenim vsakoletnim navadam na tem pohodu. Pogrešali smo le Aldota, ki je živa enciklopedija vsega na planoti in zgodovine ob tem. Ob 9h smo se na Lokvah prešteli in lepo v strnjeni kolonici krenili od "rampe" proti napovedanemu Poldanovcu. Lepa, dobrovoljna druščina in čudovita narava posebno še zato, ker je pred par dnevi tu zapadlo 10 do 15cm novega snega. Sončno jutro je napovedovalo lep dan.  

Izbrali smo krožno pot. Proti vrhu smo se namenili po vzhodni poti, mimo podirajoče se bajte, ki je v davnih letih služila glažutarstvu. Ta dejavnost je počasi prešla v oglarjenje in kasneje v kovaštvo, ki se je zelo skromno ohranilo le še na Lokovškem, tja preko Čepovanske doline.

Južna strmina proti vrhu Poldanovca nas je sprejela v lepem soncu. Vrh ravno tako. Odprl se  nam je  pogled na vse lepote tega dela naše domovinice. Izstopali so vrhovi od domačeg Krna preko Triglava do  Stola s kočo... enkraten dan in čudovita bistrina. Pod nami nas je zrla Trebuša, tam čez Šentviška planota, Lazna, na drugem koncu del Vojskega...

Pol ure za malico in klepet in nato smo umirjeno in zopet strnjeno krenili po grebenu proti severozahodu v smeri Lazne. Lep pogled v dolino in že smo bili na krožni poti, po kateri smo kmalu prišli do table z opisom poti, kjer smo zjutraj krenili v smeri glažute.  Čudovite razmere za hojo, dokaj trdna podlaga snega, vreme in druščina so zagotovili, da nam je dan kar pobegnil. Na Lokvah smo po 5-ih urah hoje (vključno s počitki) zadovoljno ugotavljali kako je bila odločitev za  ta dan prava. Še pojdemo!

Nekaj foto utrinkov pa tukaj.

Objavila: Tina Mavrič