Občasno se je 'napol' hecal brkati Joško: 'Ja, tapravi vzpon na Matajur je iz doline, tam od Nadiže.' Zdaj pa, ko sem imel obdobje izletov po vrhovih blizu Kobarida, sem se odpravil še tja. Pa nisem bil prav odločen in sem imel v nahrbtniku še polno krame, ki bi jo rabil nad dolino Vrat. Brskal sem po zemljevidih in prav ob meji nisem zasledil črnih črtkanih poti (stez). Iz Robiča pa je na zemljevidu Z Julijcev iz 1988 vrisana kar rdeča pot (na kasnejših le steza). Nisem se želel zaplezat v grapi Suha ob meji, ker nisem poznal terena, pa sem šel do Robiča.

V soboto pred osmo uro so bili ljudje še po hišah, saj se je cela dolina kopala v megleni juhi. Eden pa mi je dal nekaj napotkov in dovolil tudi parkiranje ob skednju. Breg začne takoj za vrtovi. Moral sem navzgor po stezah do ostankov muletjere in se potem 'držati čimbolj desno'.

Našel sem novejšo sled, ki je peljala po manjši grapi in naletel na škarpo muletjere. Čez muletjero in po vsem gozdu, kakor drugje v hribih pa je povsod precej od žleda in drugače porušenega drevja. Kmalu sem naletel na prvi krogec brez pike na večjem balvanu. Občasni krogci in črtice, ki si sledijo dovolj pogosto, čas niti ni preveč pobral. Ko se je pot približala robu grebena, sem nad jezerom megle  opazil Debelo čelo onstran Nadiže, proti severu pa pobočja grebena Stola. Cik-cakal sem ob in po grebenu. Občasno se je razpoznala steza, ki sem počasi spoznal, da so jo verjetno uporabljali tudi jugo-vojaki graničarji ('družeti'). Drugod so se poznali še vseki in platoji objektov iz velike vojne (1.SV). Občasno potrjujejo pravo pot omenjeni rdeči znaki.

Skozi krošnje ob robu najprej lahko opazujemo pobočja proti Miji in potem Breginjski kot. Višje pa se čez Mijo vidi še zahodni konec grebena Stola ter v mrču obrise Furlanske nižine in Karnije. Gori višje pripelje proti robu novejša gozdna cesta iz območja Krejske in Sužidske planine. Pot pa pelje naprej ob robu do skalnatega področja ob robu pašnih travnatih površin. Najbrž zaradi živine je ob robu strmine grebenček kamenja. Za hrbtom se vse bolj razločno odpira pogled na Kaninsko gorovje in z vzhoda pokuka Krn. Višje so razgledi odprti mimo vse redkejšega drevja na vse strani razen na JV.

Proti Visoki glavi postaja pot vedno bolj skalovita. Tam je potrebno tudi paziti na razpoke in luknje med skalami. Potem se pojavi iznad grebenov cerkvica vrh Matajurja, desno kuka iznad pobočja Dom na Matajure nad polico z Mersinsko planino. Čez Visoko glavo na sedlo proti 'Noremu Juretu' je potrebno v tem kopnem obdobju še posebej paziti na hojo med razmetanim skalovjem.

S sedla pelje mestoma precej zemljata pot po grebenu na vrh. Razgledovanje in slikanje na vse strani, vpis. Preoblačenje in prigrizek.

Jaz sem se odpravil ob mejnem robu v smeri Idrske planine, a pri znaku Svinska planina krenil proti Kobaridu. Planinska pot je speljana najprej čez pašnike, navzdol pa po ožji muletjeri, po kateri (po sledovih) je šla tudi živina v dolino. V spodnjem delu sem skrenil, ko sem slišal glasove podaj in ljudje pri delu so me napotili proti Sužidu. Precej časa  sem se spuščal levo po zemljati gozdni cesti – vodnem kanalu, na ovinku pa skrenil na rahlo zaraščeno 1,5m z rečnim kamenjem tlakovano muletjero in prispel iz gozda do sadovnjakov in travnikov.

Pot pripelje do korita sredi Sužida, v smeri Robiča pa pelje lepa makadamska cesta po trasi bivše ozkotirne železnice zgrajene v času 1SV do Čedada. Vlak 'Kokošnjak' je vozil zaradi neekonomičnosti le do l.1932 …

Za vzpon sem porabil slabe 4 ure, višincev je 1384, zaradi vmesnih spustov pa najbrž blizu 1450. Cel krog, kjer sem jaz hodil ocenjujem na prbl. 14km od 7.50 zjutraj do 14.30.

Nekaj foto utrinkov pa tukaj.

Tauni