Prvi november je dan, ko se spomnimo na vse naše…ljubljene, ki jih ni več v našem življenju. Društvo so v več kot sedemdeset let dolgi zgodovini zaznamovali številni posamezniki, ki so s svojim altruizmom, ljubeznijo do gora - narave, sočloveka in skupnosti pustili velik pečat. Bila so dekleta in žene, fantje in možje, ki so prispevali vsak svoj kamenček v mozaik našega društva. Nekateri so nas zapustili nenadno in veliko prezgodaj, za ene je bila usodna bolezen, za druge splet okoliščin, eni pa so pustili za vedno svoje srce v gorah, … a vsi so se nas dotaknili in pustili praznino, ki jo je težko nadomestiti…

Letošnji praznik spomina je zaradi trenutne situacije v državi »drugačen«. Vsekakor pa razmere ne smejo biti izgovor, da pozabimo na vse tiste, ki so se dotaknili našega življenja. Izkoristite dan in se morda po sprehodu vrnite domov z jesenskim šopkom ali kamenčkom, ki naj vas spominja... nanje. Lahko jim napišete tudi pismo…mi smo ga vsem našim članicam in članom, ki jih več ni… so pa v naših srcih, spominih,…

» Dragi naši preminuli člani, planinci, ljubitelji gora! Hvala vam za vse vaše prostovoljne ure, trud in ljubezen, ki ste jo namenili društvu, goram in planincem. Nihče ne jemlje tega za samoumevno. Brez vas društvo ne bi bilo društvo. Prav vsak posameznik lahko s svojimi odločitvami in dejanji naredi spremembo na dobro ali na slabo. Vi ste jo naredili, na dobro!

Hvala vsem tistim, ki ste imeli vizijo o društvu, vsem, ki ste sanjali in uresničili željo po planinskih postojankah. Nekateri ste to plačali celo s svojim življenjem. Hvala vsem, ki ste leta in leta oskrbovali koče, jih vodili in upravljali ter poskrbeli, da so imeli planinci lep in topel sprejem ter hrano in možnost prenočitve. Hvala vsem markacistom, vsem, ki ste skrbeli za poti in oznake. Hvala vsem, ki ste varno vodili planince po številnih poteh. Darovali številne prostovoljne ure, da so lahko planinci dosegli cilje, ki bi jim bili drugače nedosegljivi. Vsem, ki ste organizirali srečanja, večje društvene pohode, izobraževali kadre in prenašali znanje na planince, skrbeli za naravo, pripravljali društvene publikacije, opravili številne delovne akcije… Vsem predsednikom in ostalim vodstvenim članom, ki ste bili aktivni v organih društva in komisijah. Vsem alpinistom, ki ste dokazovali, da je le nebo meja. Vsem članom, ki ste na tak ali drugačen način pripomogli, da je društvo »preživelo« številne vzpone in padce. HVALA VAM VSEM! Danes in seveda tudi druge dni se vas spominjamo. Čeprav je zgodovina društva dolga, in vas vsi osebno seveda niso poznali, ste tukaj in sedaj v naših mislih!«

Rastejo v strmi gori
bele planike tri.
Zanje vedo le orli,
rosa umiva jih.

Šel bom v goro, planike nabral
in jih prinesel v dolino nazaj,
Tri bele cvetke, troje oči,
vsaka za lep spomin.

(slovenska narodna)