Čez muletjero, ki od Zaslapa pelje na vzhod proti običajnim plaziščem (teh zdaj ni več), sega le nekaj snežnih jezikov iz kratkih strmih grap.

Višje od poti, ki pelje v smeri Kožljaka, so na snežnih pasovih le zgodaj zjutraj razmere primerne za dereze. Na 1/3 višine nad nivojem Kožljaka se sneg nekako poveže.

Pod spihanimi skalami, ki jih je več pod kočo, so manjše razpoke, luknje in votli deli, kjer se pod težo človeka ali ob udarcu vdre.

Proti vrhu ni za hodit blizu roba, saj je že najvišja gaz v območju korena opasti.

Na povratku je sneg še bolj ogret in stopinje oddrsavajo, dereze so nenehno za otresat. Vdira se na nepredvidenih mestih.

Med planinami pa se lahko uživa med cvetočimi poljanami žafrana, nekaj trobentic in zvončkov ter vresastih pukljih na grebenih.

Nekaj utrinkov pa tukaj.

Foto in tekst: Marjan Vidmar