Niso prav prijetni občutki, ko se človek odpravlja na pohod, zunaj pa dežuje. 36 članska ekipa pod vodstvom Darka in Maje smo zaupali vremenski sliki in se pustili zapeljati proti Begunjam. V Radovljici smo kar malo zavlačevali s kavo, da bi se končno razjasnilo. Žal tokrat nismo imeli dovolj sreče. Na izhodišču smo se zavili v pelerine, odprli dežnike in se strmo vzpenjali po cesti, kasneje po kolovozu in čez travnike. Končno smo lahko pospravili dežno opremo. Vztrajnost se je izplačala! Zelo strmo smo se nato po stopničkah vzpenjali proti cerkvi sv.Lovrenca. Ravno je bil tam ključar, ki nam je odprl cerkev in kratko povedal o njeni zgodovini. Nadaljevali smo s premagovanjem strmine vse do grebena. Nebo je pokazalo, da premore tudi nekaj modrine. Kratek pogled na Završniško jezero in smo se odpravili po ozkem, mestoma kar zahtevnem grebenu proti Smokuškemu vrhu.  Malo gor, malo dol, pravzaprav precej gor in malo dol po grebenu smo lepo napredovali, osvajali vrh za vrhom, dobili podarjenih nekaj pogledov  na okolico, se spoznavali z divjimi osami, ugotavljali, da majhna višinska razlika ne pomeni nujno lahkotnega sprehoda in končno osvojili najvišji vrh Brezniških Peči – Smokuški vrh 1122m. Malo smo se pogreli na sončku, nato pa nadaljevali lahkoten spust do Sankaške koče. Hladna pijača nas je osvežila, nato pa smo šli do razgledne cerkve sv. Petra nad Begunjami. Končno smo se uspeli postaviti v vrsto za obvezno skupinsko fotografijo. Sledil je še spust v Begunje. Pot smo zaključili prav pri znani gostilni »Pri Jožovcu«, kjer so nas že čakali s toplim obrokom. Ker smo vsi izvrstni pevci, smo se samozavestno postavili na oder slavnih bratov Avsenikov in »zapeli« eno njihovo. V fotoaparat smo shranili še eno za v arhiv in se odpravili domov.

Zapisala : Maja Kajzer

Foto v galeriji: Nadja Grebenjak, Darko Božič, Maja Kajzer