Moram občasno ponositi čevlje – vsaj enkrat mesečno, da noge ne pozabijo nanje. Ustajanje sem zamaknil, pa sem po domačih opravilih in vožnji stopil od avta (na parkomatu pisalo: trenutno brezplačno) proti Kriškim podom šele ~ ob 7.50. Prehitel sem par in nekaj izletnic.

Zračenje stopal pred Pogačnikom, nekaj naložil. (Sem se sicer ustavljal krajše večkrat za to in ono.)

S pl. poti na Razor sem po 150-200m zavil desno v dolino proti Šplevti. Pod grobim meliščem s skalami in balvani pa sem krenil levo ob njih. Ostalo melišče kot običajno: tri naprej-dva nazaj. Pod razčlenjenimi skalami ogled in ocena smeri. Krušljive skale, na manjših naklonih drobir. Najvarneje v razporkih med skalami. Cepini so malo uporabni, najbolj pa gumirane rokavice (vrtnarske). Snega ni bilo (dereze za balast).

Na varnejših mestih sem pogled pasel od Kanjavca do Špika, na slemenu pa so se pokazali še Prisojnik, Mangrt in Jalovec. Dlje od 30km je bil razgled zamegljen, npr. Dobrač, ali kar ničen. Na vrhu kratek počitek, saj so megle z juga hitro preplavljale vse pod 2000mnm in se še dvigale.

Spust. Pod feratico me je že objela prosojna megla. Krajši postanek pri Pogačniku in po 16.30 hitro v dolino.
Luč šele po spodnji veliki grapi, saj je svetlobni snop zožal vidno polje. Pri avtu po 19.30. V Kanalu peš okrog avta za odpravo ’kolenčevosti’ in krčev …

Nekaj fotografij pa tukaj.

Tauni