Itak običajna kasnitev, ko grem sam. Ob 5.00 sem vstal in uredil s hišo in domačo ’golaznijo’, odšel v Posočje šele po 7.00. Avto sem v Zadnjici pustil namazan ob 8 ¾. Sonce je že razkazovalo poletno moč.

Ob Belem potoku čez 3 velike in več manjših grap, čez useke in izven zelenja pelje pot. Pri Pogačniku sem moral menjati mokro majčko s srajco, ki jo uporabljam čez skale in pogoltal segedin z jabolčno pito.

S planinske poti na Razor sem skrenil desno gor po dolini proti R Šplevti. Kjer je na melišču proti Razorju več večjih skal in balvanov sem krenil levo. Že mimo spodnjega balvana sem cedil pot, a višje sem jezik skoraj vlekel po melišču – 3 naprej, 2 nazaj. Pa sem le dospel do skal na oddih. Malo sem medtem poštrkal posnetkov in se založil (itak že med prejšnjo potjo občasno). Ogledal sem si razpokane skale, mestoma posute z melom in začel s kobacanjem (poplezavanjem) čeznje.

Vsak oprijem in stop prej preverit, pa mali cepinček za povečanje dosega. A Razor je razor: številna mesta rdečkaste barve – sveži odkruški. Najbrž imam tudi jaz spomin kot zlata ribica, itak pa zmeraj iščeš boljše prehode od prejšnjič – ki so itak že v dolini.

Končno se skozi sedlo zagleda Prisnk (ime mora veljat gorenjsko, saj tam je njegova senca). In potem po slemenski poti proti vrhu, kjer je že bil en par. Gledaš in štrkaš naokrog z omejeno megleno vidljivostjo. Vpis in čez ’skalinado’ proti Pogačniku.

V polni jedilnici spet jabolčna pita in čaj. Za nočitev večina tujcev, za kosilo pa je bilo več Slovencev. Po 18.30 v Zadnjico in po ureditvi pred 22.00 domov. Razbolele in otrdele noge vmes sprehodil okoli avta v Kanalu.

Nekaj fotografij pa tukaj.

Tauni