Na tokratnem junijskem planinskem izletu po savinjskih Alpah smo se smukali po celotnem področju Veže. To je razgibano področje planin in vrhov med dolino Podvolovljek in Robanovega Kota in sega vse tja do planine Korošica. Za tiste Primorce, ki so jim tile konci manj znani si lahko dobro predstavo zamisli s spomini na bohinjske gore in vršace pod Triglavom.

Največje pričakovanje je bilo  obisk Moličke planine, kjer smo smeli prenočiti v Kocbekovem zavetišču pod kapelico Sv. Cirila in Metoda. Kljub temu, da smo si vzeli s seboj za večerjo vse potrebno za eno fino primorsko paštico, pa nas je pričakal za mizo ta pravi Ričet v katerem si je noge dobro opral kakšen lokalni prašiček.

Za prvi dan smo si zadali začetek našega pohoda na pl. Ravne. To je precej živa pašna skupnost z veliko radovednimi prebivalkami planine. Mimo planine Dolge Trate smo med ruševjem se povzpeli na naš prvi vrh Dleskovec (1.965m). Za spustno grapo smo se zopet potopili v visoko ruševje in le naša barvita pokrivala so izdajala koliko je dolga naša skupinica. Sonce je že bilo visoko v zenitu in temperatura je kazala tudi že krepko nad 30 stopinj, ko smo zagrizli v naš drugi vzpon Tolsti Vrh (1.985m) in preko sedelca na izjemen razglednik vrh Deska (1.970m). Kljub temu, da so se nad nami začeli zbirati oblaki čudnih temnih barv in se oglašali kot da premikajo stare lesene omare po nebu, smo mi imeli pred seboj še kar nekaj zastavljenih ciljev. Prvega izmed njih smo lahko gledali že iz samega vrha. Jezero Vodotočnik  ima značilno obliko srca in marsikateri zaljubljenci najdejo ob njem mehke trave za počitek po naporni hoji. Nas je pa pot vodila samo še preko Korošice proti Molički planini. Ko smo že bili pod streho se je pa tudi nebo odprlo in ohladilo zagreto ozračje. Kljub temu, da smo imeli ta privilegij praznovanja Kresne noči smo kaj kmalu popadali med rjuhe.

Seveda se za prvi dan poletja spodobi, da jutro že zarana dočakaš na vrhu kakšne gore. Zato smo se kmalu po slovesu z gospodarjem Tonijem začeli vzpenjati na najvišji vrh ture Veliki Vrh (2.110m) in na njegovega brata Velika Zelenica (2.114m). Širok travnat vrh smo si delili z čredo simpatičnih ovčic in zrli v prepade pod nami, ki so padali globoko v Robanov Kot. Na vzhodu smo pa pogledovali proti grebenu Poljskih devic, kamor nas je vodila današnja tura. Spust je bil siten , razdrapan in nekaj časa smo tudi porabili za iskanje poti, ki od tu naprej ni več označena, je pa na večini delov vidno uhojena. Preko Moličke Peči smo se na koncu grebena povzpeli na zadnji izmed vrhov Križevnik in si še iz drugega zornega kota Pogledali Robanov kot s kuliso njenega veličanstva Ojstrice. Kljub pohlevnemu južnemu videzu Križevnika so o njegovi severni steni plezalci od nekdaj bolj sanjali, kot se je dotikali. Bila pa je dnevna soba našega znanega plezalca Frančka Kneza, ki je znal povedati, da te stene znajo ponuditi vsakemu izkušenemu plezalcu nekaj posebnega, a le redkim je bilo dano najti njene šibkosti in jo preplezati.

Marko Kodrič

https://planinsko-drustvo-ng.si/planinarjenje-po-savinjskih-alpah-206216...