Novembrskemu pohodu pristoji pridevnik, ki omenja zavetnika vinogradnikov. Tokrat smo mu namenili skoraj več pozornosti, kot pohodu.  Člani PD Nova Gorica pod vodstvom Darka in Maje smo se z udobnim avtobusom »Prevozi Stopar« odpeljali proti Medžimurju. Kako so pridne naše pekarice! Polni sladkih dobrot smo šli najprej v center za obiskovalce, kjer smo se seznanili z Medžimursko vinsko cesto in avtohtono sorto Pušipel, nato pa na pohod po jesensko obarvanih stezah, vse do razglednega vrha. Tam so postavili zanimiv razgledni stolp, kjer lahko hkrati vidimo kar 5 držav. Od tam, se do najvišjega vrha Medžimurja v nekaj urah lahko pride peš. Mi smo pot skrajšali z avtobusom. Razen, da vrh uradno dominira kot najvišji, sicer ne daje videza niti vrha, niti visokega. Sledila je vožnja do hotela, pred katerim je na glavnem trgu  ravno ta dan potekalo Martinovanje. Živa glasba v šotoru je razveselila veselo družbo in trkala na okna tistim, ki bi raje spali. Da smo željni druženja in se imamo radi, se je izkazalo v zelo prijetnem druženju na improviziranem prostoru pred našimi sobami.

Naslednji dan smo šli na Ravno goro. Prvi vzpon je oznanil, kdo se je intenzivno posvetil praznovanju. Ravna gora v imenu res obljublja ravnino. Ne razkrije pa, da je tudi strm vzpon raven, direktno v breg brez olajševalnih serpentin. Ni dileme za tako fajn ekipo, kot je novogoriška. Kar se ponudi, to vzamemo. Osvojili smo neizrazit vrh Piramida, ki velja za najvišji vrh Ravne gore, nato pa se v koči okrepčali. Sledil je še kratek strm spust, nato pa prijeten pohod vse do Trakoščana. Hiter ogled okrašene okolice gradu, jezera in povratek domov.

 Zapisala : Maja Kajzer