Opis pristopa: štart ob 7.30 od karavle v dolini Možnice in urno po lovskih poteh do pod stene. Dan se je začenjal s prelepimi oblački, ki so se držali vrha Jerebice, kot pozimi ko se držimo pod pernico in za nič ne bi zlezli iz tega toplega objema. Hmm, tuki pa topel objem, ravno obratno, saj oblački niso dovoljevali sončku da nas obsije..

vzpon: Začela sva urno in plezarija je bila kar lepa, malce hladno kot sem že omenil, a res enkratni prehodi. Ko sva pa končno prišla do bistva oziroma težjega dela sem po dolgem času ugotovil, da mi krilca še niso dobro zrasla in se mi je zgodil malce neprijeten polet, a Zlatko je preprečil nadaljne hujše posledice.. Tako, da sem kot ptiček ki se uči leteti, se spet zagnal v to mojo dilemo in ugotovil, da polet je bil zgolj zaradi slabe koncentracije, saj tam ni bil detajl ampak višje, kjer je bilo treba res stisniti. Tako so minevale sekunde, minute, ure in končno sva se znašla v lažjem svetu, ki naju je popeljal do vrha stene.

Res je bil pravi boj, vsaj zame, saj sem bil po vseh okončinah že krvav in nato se še z lastnim kladivom po gobčku, dobr ja, se je od klina odbilo..

sestop: Na vrhu pa naju je objela čudovita toplota ognjene krogle, ki se je počasu odaljevala in poslavljala v vsej njeni lepoti in s tem obarvala hribe in doline.. Občutki so bili neverjetni. V slovo sta naju pozdravila kozoroga in že sva se vrnila v dolino v siju čelk..

Smer: Tupilak, ne vem zakaj tako ime, ampak je blo res enkratno doživetje z veliko akcije..

plezala: Zlatko Koren, Rok Stubelj

lp