V nedeljo smo se »sredi noči«, ko so se nekateri šele vračali iz sobotnih žurov, odpeljali proti Zadnji Trenti. Sončni žarki, ki so si utirali svojo pot izza prelestnih gora, so napovedovali lepo in jasno vreme. Na parkirišču smo srečali nekaj planincev. Kljub napovedi opoldanskih neviht, se je večina od njih odpravila proti Jalovcu ali Bavškemu Grintavcu (2.347m), ki je bil tudi naš cilj. Do Planine Zapotok se je pot vila navkreber po ozki stezici. Po vzponu skozi gozd in cvetoče travnike smo prispeli do razpadajočega stan, kjer smo srečali še par somišljenikov in z njimi izmenjali par besed. Preostanek poti se je vil vkreber. Na levi strani se je ves čas mogočno postavljala stena Srebrnjaka in njegovega soseda Zapotoškega vrha, pred nami se je odpiral pogled na melišče pod steno Bavškega Grintavca, malce desno pa Kanalski preval. Čakalo nas je še prečenje manjšega snežišča in najbolj zahtevnejši del poti, ki smo ga brez težav premagali. Na vrhu se nam je odprl prelep pogled na okoliške vršace in dolinice. Uživali smo v tople sončku, prelepem razgledu in klepetanju z ostalimi planinci. Ko so se začeli okoli vrhov zbirati oblaki, smo se odločili, da je čas za sestop, ki je bil predvsem v prvem delu krušljiv. Počakati smo morali tudi na večjo skupino Italijanov, ki so neučakano lezli po jeklenicah in vztrajno »metali« kamenje na pot.
Na poti nazaj smo naredili še dva družabna postanka. Enega pri naši Urški v kampu v Kobaridu, kjer smo se posladkali z odličnimi čokoladnimi palačinkami. Drugega pa pri Idrijci, kjer smo se še malce okrepčali, zaigrali par iger med dvema ognjema :) in se v večernih urah vrnili domov.

Hodili in se vzpenjali: Jurij, Matej in Tina