Planinsko društvo Nova Gorica

Da ne boste mislili da smo se vdali.. Ko sva bila z Maticem v San Franciscu sem prejel telefonski klic z zelo slabo novico in to da imam zlom gležnja.. Šele po dveh dnevih je ponovno pregledal slike ortoped in ugotovil zlom.. Zdaj vsaj vem zakaj je postala moja noga kot Hulkova. Oteklina do kolena, hmm. Spet smo se vrnili v Porterville, ampak mi niso znali točno povedati kaj in kako… Eh, odločitev je bila hitra-ne grem domov.. Gremo v Bishop in tako smo vsi trije odjadrali v plezalni raj.. Kupili smo nov vodniček in začeli plezati že prvega dne po prihodu..

Vse člane odseka in plezalce iz Severne Primorske vabimo, da se v soboto dne 05.09.2009 udeležijo donatorske tekme v novem plezališču Drnulk(med Čepovanom in Dolenjo Trebušo).

Tekmovanje se bo pričelo ob 11:00. Prijavnina znaša 10 €, izkupiček prireditve bo namenjen nadaljnemu opremljanju plezališča.

Hello.. No, končno se je začela naša odprava. V ponedeljek 16.08.2009 sva z Maticem odletela z Benetk v Atlanto in tam presedlala na letalo za San Francisco. Najela sva takoj avtomobil in se odpravila v Sequoia Nacionalni park in sicer v Needlese, da bi se pripravila za plezanje granita. Tukaj sem sicer že bil leta 2007 z Jernejem. Čudovit ambient in smeri za vse okuse. Smeri so tam do 150m a kar začinjene. Prve tri dni sva pridno plezala vse po vrsti do ocene 5.10d, nato sva si vzela dan počitka in obiskala še ta velike Sequoije (ogromna drevesa), ki so stare do 3.000 let.

Ker mi je sobotni poročni žur izmaknil malce spanja in moči, sem se v nedeljo zbudil pozno, brez volje.  A nedeljsko sonce nas je le nekako zvabilo iz našega brloga v Lepeni, tako da sva z Mitjem Filipčičem le uspela preplezati Srečka Rihterja na Vršiču. Pohvala gre Mitji, ki je preplezal vse najtežje raztežaje v smeri. Poleg tega pa je potegnil tudi dvojnega v enem zamahu. Ker sama stenca ni kaj dosti in se nam ni hotelo it nazaj v vroče kraje, smo se na poti domov ustavili  na balvanih pri Trenti kjer smo preplezali par lažjih smeri.

Jernej

V nedeljo 16. 8. smo se zapeljali v Tamar (rampe v Planici ni več) in v dobrih dveh urah in pol primeliščili pod steno. Vstop je 50 metrov desno nad najnižjo točko stene in ga je relativno enostavno najti. Če upoštevaš opis smeri, plezanje in orientacija v prvi tretjini stene nista zahtevni, zato smo lažje raztežaje do "kegljišča" plezali nenavezani. Po omenjeni gruščnati terasi spet sledi lažje plezanje, in čeprav je iskanje prehodov po policah orientacijsko nekoliko zahtevnejše, smo z malo sreče tudi s tem hitro opravili.