8 udeležencev izleta po Dolomitih skupaj z 1 vodnikom PD Nova Gorica se nas je zbralo v zgodnjih sobotnih urah na železniški postaji Nova Gorica. Po transferju do jezeru Misurina smo se skobacali z množico drugih turistov do avtobusa, ki nas je popeljal do našega izhodišča za hojo k koči Auronzo (2.320m). Po urici hoda pod steno našega izbranega cilja smo si začeli nadevati prvič plezalne pasove skupaj z drugo varovalno opremo. Vseh so nas že krepko srbele dlani, da poprimemo za trdno dolomitsko skalo. Zavarovana pot proti vrhu so italijanski vojaki briljantno speljali skozi goro preko številnih rovov in tunelov, katere le redko obsije dnevna svetloba izkopanih oken v steni. Smo pa lahko ob vsakem prehodu, škrbini ali polički uživali ob pogledih na južne stene Treh cin. Sončen vikend sredi avgusta je poskrbel tudi za številne zastoje na sami poti, saj je gora zaradi svoje lege, zgodovine in mogočnosti zelo obiskana. Vrh smo uspeli vsi kot skupina osvojiti že dopoldan in si s slikanjem razgledov uspeli zagotovili spomine za druženju s prijatelji.

Ob povratku k koči Auronzo smo si privoščili že popoldansko prigrizek, a pred nami se je že odpiral pogled na prvi del zavarovane poti Sentiero Bonacossa. Pot je zelo lepo vzdrževana in na izpostavljenih mestih zavarovana. Seveda se je proti večeru že čutila utrujenost in zadnji vzpon proti koči Fondo Savio je marsikomu predstavljal iskanje še zadnjih atomov moči v telesu. Zato je bilo toliko bolj prešereno vzdušje ob okusni večerji v koči in izmenjavi zgodb ter doživetij iz prvega dne. Po uživanju ob opazovanju sončnega zahoda za tritisočakom Monte Cristalo smo se kaj hitro zavili vsak v svojo spalno vrečo.

Naslednji dan je bila pred nami krožna pot okrog vseh vrhov verige Cadini s svojim vrhom Cima Cadin (2.788m) na katerega vodi ferrata Merlone. Takoj po zajtrku smo se preko melišč podali do prve škrbine, ki nam je odprla pogled na južna pobožja in na široko dolino polno melišč in drobirja. Pred nami nas je pa že vodila nova škrbina in spet nova.. Tako smo se spuščali in dvigovali ves čas krožne poti in si pri tem že nabrali skoraj 1.000m višincev še preden smo poprijeli za prvo lestev zelo znane zavarovane poti Merlone. Krasi jo dva ducata lestev, ki so medsebojno na nekaterih mestih povezane kar med seboj. Na ta način smo zelo hitro pridobivali na višini in ob pogledu navzdol so se naši nahrbtniki, ki smo jih pustili ob izhodišču hitro spremenili v pisane cvetlične cvetove. Sam vrh nam ni nudil skoraj niti toliko prostora, da bi se vsi skupaj skupinsko poslikali. So bili pa razgledi okoli nas toliko bolj prešerni, globoki in dih jemajoči. Tri Cine so bile na dosegu dlani, do Monte Cristalla je bil dovolj pomežik z očesom, le speča Marmolada se je sončila tam daleč v soncu. Pred spustom v dolino smo si pri koči Fonda Savio privoščili še osvežitev ob pijači.

Noč smo prebili v mestecu Auronzo, kjer smo ves čas budno spremljali vremenske napovedi za naslednji dan, ki niso bile nič kaj obetavne. Pogovarjali smo se o možnih alternativnih destinacijah, vendar ves čas držali pesti v žepih, da bi se zbudili v sončno jutro. Žal so se napovedi uresničile in naš zadnji vrh Monte Cristallino in povezava z ferrato DiBona nam je spolzel med prsti, ko smo ob vzponu do koče Son Forca (2.235m) nemo opazovali oblake in megle, ki so obijale vrh in se spuščale vse nižje.

Po kratkem premisleku smo se iz prelaza Tre Croci podali na drugo stran proti zapeljivem jezercu Sorapis. S svojo barvo začara vsakega obiskovalca, ki si vzame poldrugo uro za njen obisk. Seveda ob jezeru smo si privoščili tudi dvohodni ribji menu pripravljen iz dveh konzerv, ki so bile varno spravljene v naših nahrbtnikih.

Za zaključek nas je čakala le še pot proti domu in obvezni hmeljev napitek ob slovesu, kjer smo že kovali načrte za naslednje podvige.

Nekaj foto utrinkov pa v galeriji.

Pripravil: Marko Kodrič