Pogorje Sscober gruppe s svojim najvišjim vrhom Petzeck (3.283m) stoji v senci bolj poznane skupine Velikega Kleka v nacionalnem parku Visoke Ture. In ravno to zelo zanimivo skupino vrhov smo si izbrali za tokratni dvodnevni jesenski izlet. Indijansko poletje nam je omogočilo lažje nahrbtnike brez derez in cepinov, smo pa prostor zapolnili z kakšnim litrom viška vode. Vrhovi, ki se dvigajo visoko v nebo so značilnih zašiljenih oblik, celo piramidasti Glödis (3.206m) je le eden izmed bratov druščine. Pogorje je sicer dobil ime po četrtem najvišjem vrhu Visoki Schober, ki pa smo ga pustili za naslednjič.

V zgodnjih jutranjih urah smo se zbrali v dolgi ledeniški dolini Debental nad mestom Lienz. Ker nas je čakala dolga pot se nismo dolgo obirali. Mimo koče Lienzer Hutte nas je pot vodila k vznožju mogočnega Glödisa. Za mnoge so bile velike luske in skalne tvorbe iz granita velika sprememba od pohajkovanja po naših lepih snežno belih apnenčastih Alpah. Na višini našega Triglava smo poprijeli prvič za jeklenice. Lepo speljana zavarovana pot po vršnem grebenu nas preseneti še z prehodom preko visečega mostu , podprtega s pomočjo jeklenic. Na vrhu se nam je nasmehnila celo sreča z meglicami, ki so se na trenutke razmaknile tako, da smo lahko v fotoaparate ujeli tudi kakšen pogled v globoke doline na severno stran, vse tja do Velikega Kleka.
Za tiste, ki so med nami bili prvič na kakšnem tritisočaku je sledil tudi obvezni krst pod križem. Na srečo so vsi novopečeni visoko gorniki krst tudi preživeli. Po malici smo nas je čakal še dolg spust v dolino po poti vzpona. Tako, da smo šele v poznih popoldanskih urah sestopili do vozil in se odpeljali do hotela.
Naslednji dan pa nas je čakala vožnja v sosednjo dolino v smeri prelaza Matrei. Po zelo ozki prepadni cesti smo pridobili kar nekaj višinskih metrov, tako, da nas je iz izhodišča na 1.600m čakalo samo še nadaljnjih 1.500m vzpona do vrha Visokega Prijakt (3064m). Tudi ta pot nas je vodila ob visokogorskem hudourniku Leibnitzbach mimo koče Hochschoberhütte. Tam smo na razpotju zavili proti visoko ležečemu jezercu Barrensee (2.717m) in od tam v strmem vzponu proti škrbini Mirschachscharte preko katere vodi zahodna pot do vrha. Namesto križa je postavljena zanimiva lesena skulptura na vrhu. Žal krožna pot preko vrha Nizki Prijakt ni mogoča, zato smo se tudi tokrat vrnili po poti vzpona. Smo pa na srečo pustili še veliko vrhov neosvojenih z obljubo, da se kmalu spet vrnemo.

Fotografije pa tukaj.

Marko Kodrič