Tradicionalni izlet v tujino sva planinska vodnika Darko in Maja  s pomočjo našega avtobusnega prevoznika Stojana letos organizirala v Bosni. Če je teden pred odhodom napoved narisala zavidljive sončne dni, nam je realnost postregla z dolgo pričakovanim dežjem, zato smo v lovu na suhe, sončne minute načrtovan plan precej spreminjali.

Zgodnje vstajanje nam ne povzroča več težav, zato je avtobus že zgodaj pobral naše drage planince  v Novi Gorici, potem naše zveste udeležence s športnega društva Mahle Letrika skupaj z njihovo vodjo Silvano, na poti so vstopili še planinski prijatelji iz Idrije, ter v Ljubljani še Ljubljanski ''novogoričani''. 45 članska ekipa smo se podali na pot. Že na postanku za kavo smo ugotovili, da so v družbi kar štirje slavljenci. Peciva in ''zdravila'' ni manjkalo.

Odpeljali smo se do hotela, kjer smo prestopili v drug avtobus, se pustili zapeljati v narodni park Una do startnega mesta za rafting. Una ena najlepših in najčistejših rek v Evropi. Smaragdna reka teče po neokrnjeni naravi in  ustvarja mogočne brzice. Najprej smo veslali do največjega slapu, 23,5m visok Štrbački buk, se paš sprehodili pod slap in nadaljevali z dolgim, mestoma kar zahtevnim raftingom. Utrujeni smo se odpeljali nazaj do hotela in se z veseljem okrepčali z večerjo.

Drugi dan smo imeli pohod na Crni vrh, 1562m visok vrh v pogorju Plješevice, kamor sta nas pospremila lokalna vodnika. Vremenarji nas niso dobro razumeli in so tuširanje vključili že dopoldan. Pisani dežniki in pelerine so se pomikali do pod vrha , kjer nas je pričakal 350metrov zelo strm, blaten vzpon na sam vrh. K sreči je vodstvo meteorologov tik, preden smo prišli do vrha spoznalo nesporazum. Dež so ugasnili, oblake razpihali, celo malo sonca nam je bilo naklonjenega. Imeli smo lep razgled in naredili še lepšo skupinsko fotografijo. Ob povratku nam je blaten spust popestril spust. Kljub napornemu dnevu nam energije ni zmanjkalo. Po večerji smo si priredili ples v hotelskem prostoru in se kot pepelka pred polnočjo hitro spravili spat.

Tretji dan si še enega pohoda v blatu res nismo želeli. Vodnika sva že zgodaj pred zajtrkom začela s planiranjem nadomestnega dne. Kar nekaj zanimivih turistično pohodnih destinacij je bilo v okolici. Skupaj z lokalnim vodnikom smo ideje zapakirali v plan B in se podali na pot. Najprej smo šli v Kulen Vakuf, probali njihovo kavo in si pogledali Sultan Ahmedovo džamijo. Mimo izvira reke Ostrovica smo se povzpeli na grad Ostrovac, kjer so nas domačini kar spotoma postregli z rakijo.  Po pohodu smo se zapeljali v Drvar, kjer smo si pogledali Titovo Pečino in v muzejih obnovili znanje zgodovine, v Petrovcu smo se ustavili na okusnih čevapih, ustavili smo se tudi za ogled etno vasi Čardaklije, nato pa se zapeljali še v bližino hotela, ter se povzpeli po strmem klancu do gradu Sokolac, katerega smo sicer občudovali z naše jedilnice. Ples nam paše. Zato smo se po večerji zopet zavrteli, si ob polnoči ob ''Silvestrskem poljubu'' zaželeli srečn'ga pa zdrav'ga in se odpravili spat.

Četrti dan nam je ostal še ogled Bihaća in  gradu Ostrožac s turističnim vodičem. Človek, živa enciklopedija nam je podrobno razlagal zgodbe in dejstva.  Zapeljali smo se tudi do letališča Željava. Letališče v hribu, kjer je prostor za 57 letal so gradili 12 let  po drugi svetovni  vojni.  Naložba je stala toliko, da bi s tem denarjem bi lahko zgradili štiripasovnico od Slovenije do Gevgelije. Leta 1992 je bilo v vojni to letališče precej poškodovano. Domov grede smo obvezno pavzo za šoferja izkoristili za ogled Slunja. Majhno mesto, ki slovi po mnogih slapovih, in starih mlinih za mletje koruze, ter po mačkah. Del Slunja, ki smo si ga pogledali se imenuje Plitvice v malem.

Pot domov smo si krajšali z nagradno igrico, z odgovarjanjem na vprašanja na temo našega izleta. Polni lepih vtisov, novih informacij in dogodivščin smo se odpeljali domov.

Zapisala : Maja Kajzer

Foto v galeriji: Darko Božič, Silvana Pelicon, Maja Kajzer