V Lepeno na žgance in polento

Iz zatrepa doline Lepene se pot začne vzpenjati proti Krnskemu jezeru, največjemu slovenskemu visokogorskemu jezeru, do katerega je dobri dve uri lepe hoje po mulatjeri. Ob našem obisku se je ravnokar poslavljala ekipa PD Nova Gorica, ki upravlja tamkajšnji Dom dr. Klementa Juga: gospodarski načelnik, »nabavni« in »fantje, ki uštimajo okolico«, kot je povedala oskrbnica koče Sonja Tavčar. Tavčarjeva je Kranjčanka, od leta 2015 je v pokoju, lani je delala v koči na Krnskih jezerih. Kuhar Janez Orel je iz Mozirja, pomaga jima še študentka iz Novega mesta.

V Lepeni niti slučajno ni malo dela. Skupaj imajo v domu in novi depandansi pod njim za goste 56 postelj in jedilnico s 40 sedeži. Gosti ostajajo večinoma eno ali dve noči, vikende imajo v domu zasedene, čez teden je še mogoče dobiti prosto posteljo. Ponudbo objavljajo tudi na booking.com in glede na to, da se je mogoče do doma, ki je odprt od začetka junija do konca septembra, udobno pripeljati z avtomobilom, pričakujejo še več »navadnih« obiskovalcev, ne le planincev. Letos so gostili že Avstralce in Američane, veliko je Čehov in Slovakov, Slovenci bodo po tradiciji začeli množičneje prihajati te dni. »Večinoma gredo z otroki do Krnskega jezera, pa tudi na Krn, do tja in nazaj je deset ur hoje, veliko jih pride s Komne in prek Triglavskih jezer, delajo tudi krožne ture čez Peske. Poti je veliko,« pravi Sonja Tavčar.

Postojanka z železnimi polkni in vrati

Dom, italijanska postojanka iz prve svetovne vojne z železnimi polkni in vrati, ki jih naboj iz puške ne more prebiti, pozneje večkrat obnovljen, ima čistilno napravo in oba certifikata PZS, tako okolju kot družinam prijazne koče. »Zdaj smo dobili še certifikat za kolesarjem prijazno kočo, imamo kolesarnico, v kateri lahko kolesarji, namenjeni na hribovsko turo, brezplačno spravijo kolesa,« pove oskrbnica.

»Prijazen moraš biti, brez tega ne moreš tega delati,« razkrije Tavčarjeva svoje osnovno načelo pri skrbi za dom. »Zelo pomembna je tudi dobra kuhinja. Naš Jani izredno dobro kuha, brez heca. Glas o naši kuhinji se je razširil po Lepeni in k nam veliko prihajajo iz tamkajšnjih kampov,« pravi Tavčarjeva.

Janeza Orla zmotimo pri cvrtju postrvi. »Iz ribogojnice v Soči so. Dostavijo nam sveže, vsaka dva ali tri dni,« pove prijazni mož, ki je več let kuhal v Mozirski koči na Golteh. V Lepeni je veliko povpraševanja po enolončnicah, ričetu in joti, pasulju, golažu, segedinu in vampih, pravi. Priporočil bi tudi njoke, štruklje in zavitke. »Delam tradicionalne slovenske jedi, tako kot so se včasih kuhale, nič zrezkov in ocvrtega krompirčka, raje domačo enolončnico in naravne okuse,« pravi. Štajerec da zna narediti njoke? »Vzameš si čas in narediš,« odgovori.

Jota in ričet za vegane

Jota in ričet sta pripravljena za vegane, gobova juha tudi, mesojedcu lahko v te jedi doda meso. Vegan lahko naroči tudi testenine in njoke, pripravljene na oljčnem olju.

»Če mi tega ne bi bilo zabavno početi, bi vrgel predpasnik na pult in šel domov. Tako pa si zvečer utrujen, zjutraj pa spet veselo na delo,« pove gospod Orel. »Zdaj ko bo polna sezona, bo še bolj na tesno,« reče. Dela sam, dobil pa je pomoč pri pomivanju posode.

Za naslednji dan začne pripravljati že zvečer, zjutraj je pokonci ob štirih, petih, le včasih se da poležati do sedmih. Na dan skuha štiri, pet vrst jedi. Tisti četrtek, ko se je dan prevešal v večer, je vedel, da mora skuhati vampe, pasulj, joto, ričet, štruklje, žgance in polento. 30 obrokov oziroma porcij vsake od teh jedi.