Priprave na ta izlet so se začele v začetku januarja, in sicer s tem, da so nam tolminski planinski kolegi posodili njihovo gradivo o lanskem izletu. Najprej je bilo treba zagotoviti prevoz s trajektom. Ugotovili smo, da je najcenejši prevoznik Moby line in tako je stekla kar pisana korespondenca, pisana tudi zaradi tega, ker smo šele v marcu končno ugotovili, koliko bo izletnikov in kolikšna bo cena prevoza s trajektom. Kar zadeva urnik, smo sprva prejeli ugoden prevoz, toda v maju so nam spremenili tako uro odhoda iz Livorna kot uro povratka iz Olbie. Tudi izbor nastanitvenih kapacitet je zahteval večkratno in večstransko dopisovanje in telefonske pogovore, da smo lahko udejanjili  želje. Organizatorja sta bila najbolj zadovoljna s tem, da smo po petkratnem prenočevanju v istem kraju uspeli dobiti prenočišče z dodatnim polpenzionom po ugodni ceni v kraju blizu povratne luke Olbia in da smo lahko vsakemu udeležencu vrnili po 60 evrov, kar pomeni, da je bil končni prispevek na posameznika, če  upoštevamo tudi dodatno večerjo na zaključnem septembrskem srečanju,  440 evrov. Nove planinske izkušnje smo uspeli primerno obogatiti s poznavanjem kulturnih in drugih značilnosti Sardinije.

V nadaljevanju si lahko preberete potek izleta.

1.dan – 9.06. ob 14. uri : Odhod z avtobusom izpred društvenega sedeža. Število izletnikov: 39 in dva planinska vodnika: Jože Sedevčič in Rajko Slokar. Prihod v Livorno okrog 22. ure. Odhod s trajektom Moby lines ob 23.30. Voznik je spal v svoji kabini, vsi planinci pa smo se namestili na primernih mestih, klopeh.

2.dan- 10.06: V Olbio smo prispeli okrog 6.30. Po krajšem postanku smo se odpravili v Nuoro, parkirali na enem izmed trgov v središču mesta in se peš odpravili do etnografskega instituta in od tam spet pol ure hoje do pokopališča, kjer so pokopani primorski pripadniki bataljonov speciale. Tu smo se jim poklonili s cvetjem in tiho besedo. Od tu smo šli v Camping Calagonone. Tja smo prispeli okrog 16.30 in se razmestili po predhodnem razporedu po bungalovih. Večina je  bila dovolj prostorna, le nekaj je bilo tesnih za tiste, ki so imele s seboj omaraste kovčke. Prijeten občutek in bivanje sta nas spremljala  do konca. Rjuh po nekoliko zmedenih odločitvah na osnovi prvotne zahteve niso zaračunali. Z nami so bili zadovoljni. Upravi, skrbniku in potovalni agenciji smo darovali našo literaturo.

3.dan- 11.06. ob 6.30: Odhod z avtobusom prek Nuora do koče Sa Crista (1500 m). Lepo speljana cesta, ki  vodi v predzadnjem delu, pred dolgo okljuko skozi gozd, se na višini okrog 1250 m znajde sredi gorskih pašnikov. Po manj kot dveh urah hoje smo prišli na drugi najvišji vrh Bruncuspina, in nato smo se po razglednem  grebenu okrog 13.00  znašli na vrhu najvišje sardinske gore  Punta La Marmora (1834 m) po treh in pol urah hoje. Tu smo postali pol ure in se nato pod grebenom pod ter mimo Bruncuspine  in skozi dišeče in barvno opojne in privlačne zaplate gorskega cvetja vrnili na sedlo, postali in se spustili do avtobusa, kamor smo prispeli ob 15.30. Hoje brez odmorov je bilo 5.30 h. Ob 17. uri smo na povratku obiskali zanimivo gorsko vas Foni, zanimivo po poslikavah hiš z lastnikovo nekdanjo ali redko še sedanjo obrtjo oziroma dejavnostjo. Mimo Nuora smo se vrnili v camping ob 19.30.

4. dan- 12.06. 1012: Dopoldanskemu počitku je ob 16. uri sledil ogled morske jame Grotta del Bue Marino. Po nekaj več kot poldrugourni hoji in poslušanju opisa značilnosti te zanimive jame, imenovane po sredozemskem izginjajočem dugongu, smo se v camping vrnili ob 18.30.

5. dan- 13.06.2012:  Odhod z avtobusom do izhodišča v zanimivo gorsko dolino in iz nje na goro arheološko naselbino Tiscali (515 m) je bil ob 7. uri. Hoja po dolini je bila dolga, zaradi vročine in v predeli sončne lepo speljane dolinske ceste kar utrudljiva, tako da smo se do avtobusa, ki se je moral sicer vrniti zaradi nevarnih dreves ob cesti, vrnili šele ob 16.00. V camping smo prišli ob 17.30. Hoje je bilo dobrih 6.30  ure.

6. dan- 14.06. 2012: Deveterica utrujenih je odmanjkala, zato nas je 32 doživelo divjo vožnjo s terenskima voziloma do izhodišča v sotesko Gorrrupu. Vožnja je bila v dveh krogih, prva skupina začenši ob 7. uri. Prvo skupino je vodil J. Sedevčič, drugo, ki se je bolj približala vhodu v sotesko s tako spretno vožnjo po povsem uničeni in zato skalnati nekdanji prevozni poti, da se kljub temu podvozje vozila nikdar ni srečalo s kako skalo., pa R. Slokar. Vrnili smo se do vozil ob 15. uri in v camping do 16. ure. Čudoviti balvani in kar spretni razkoraki s pogledi v vis so nam nudili estetski užitek in prebudili nekaj andrenalina.

7. dan- 15.06.2012:Potem ko smo očedili bungalove in zlasti odprte kuhinje na ostrešenih verandah pred njimi, smo namestili prtljago v avtobus in odpeljali ob 8. uri. Odhajali smo z občutki obojestranskega zadovoljstva. Gostitelji so bili z nami prijazni in zadovoljni. Ko smo se v luki Palau s trajektom, namenjenem na otok Maddalena, odmaknili od obale, smo s palube opazovali, kako je ena izmed naših potnic v pristanišču obupano krilila z rokami, a kaj kmalu je bila z naslednjim trajektom v naši druščini. Po nakupu vozovnic smo se prepeljali na otok Caprera in si tam ogledali Garibaldijevo posestvo in bivališče, compedio Garibaldino. Nekateri  so se popoldne po nastanitvi v razglednem in lepo urejenem ter z novimi bungalowi opremljenem campingu v kraju Capo d' Orso okopali v morju. Prijetni skupni večerji, udobnem spanju in naročenemu zajtrku je

8. dne – 16. 06. 2012 sledil ogled  mondenega in bogataškega obmorskega kraja Porto Cervo. Nekoliko pred 14. uro smo prispeli v Olbio, od koder je nas je trajekt odpeljal v Livorno ob 15.30. Po več kot šesturni vožnji s trajektom smo avtobus zapustili v Novi Gorici

9. dne – 17. 06. 2012, torej naslednji dan malo pred 5. uro zjutraj.

Fotografije iz izleta si lahko ogledate tukaj.

Pisec poročila:  Rajko Slokar