Razpis za to pot je postal že skoraj tradicionalen v društveni brošurici. Od leta 2020 jo redno napovedujem. Tudi letos je bili veliko pomislekov o izvedbi zaradi slabe vremenske napovedi. In smo se odločili, da se bomo opremili za dež in šli. Bilo je zato nekaj odpovedi, vendar sva bila vodnika Darko in Maja  navdušena nad 42 člansko ekipo zvestih planincev.

Z avtobusom ( »Prevozi Stopar«) smo se zapeljali v Laško, se ob kavi posladkali z dobrotami slavljenke Anice, si nadeli vso opremo za dva dni in predvsem opremo za dež v nahrbtnike in se podali  v klance.  Že takoj se , na začetku še asfaltirana pot, postavi dokaj strmo. Vse skupaj pa zgleda še huje, če se po tempu bolj prijazen vodnik postavi na konec kolone. Sonce je neusmiljeno grelo. Tako smo po Rečiški poti, drugega za drugim,  osvajali vse vrhove na južni strani Rečiške doline, vse do koče na Kalu. Odložili smo nahrbtnike in šli še na Mrzlico, ter se mimo doma vrnili nazaj na Kal. »Nabrali« smo skoraj 1500 višinskih metrov. Sledila je obilna, okusna večerja. Ponoči nas je prešla deževna nevihta. Sveže jutro nas je navdajalo z upanjem, da vsaj kakšno uro še lahko hodimo brez pelerin. Gremo torej na pot in vreme čedalje lepše. Drugi dan pohoda smo se po severni strani Rečiške doline čez vrhove vračali v smeri Laškega. Najprej nas je brez sape pustil Gozdnik, nato se je pot dokaj umirila vse do koče na Šmohorju.  Od tam je sledil še vzpon na dva vrhova. Pohod smo zaključili v koči na Šmohorju, kjer  smo imeli čisto prekratko pavzo za doprinos izgubljene energije, vendar to ni omajalo dobre volje skupine. Imeli smo lep dan, brez kaplje dežja in zaključili s sončkom. Prijetno utrujeni in zadovoljni za opravljeno celotno pot, 35km in 2300 višinskih metrov vzpona, smo se odpeljali domov.

Zapisala: Maja Kajzer

Foto v galeriji:  Silvana Pelicon, Nadja Grebenjak, Darko Božič, Maja Kajzer