Veliki vrh je z višino 2088 m, najbolj zahodni dvatisočak v najdaljšem slovenskem grebenu - Košuti. Z Vrha, se nam odpre lep razgled na osrednje Karavanke, Kamniško Savinjske Alpe, del Julijskih Alp ter na del Dravske doline v Avstriji.

V soboto, 12. 2. 2022 smo se zbrali trije člani našega društva in se odpeljali po avtocesti in hitri cesti do Tržiča. Pred črpalko smo zavili desno ter se spustili v center Tržiča. Z vožnjo smo nadaljevali po nekoliko ožji cesti, ki nas je skozi Dolžanovo sotesko pripeljala do vasi Dolina, kjer je izhodišče.

Gojzerje na nogo in palice v roke in peš nadaljujemo po ožji in slabši makadamski cesti (poledenelo), ki nas vodi ob potoku Kališnik zmerno navzgor. Cesta se je kmalu spremenila v kolovoz, le ta pa se prične strmeje vzpenjati. Višje smo prišli do vodnega zajetja, nad katerim vedno ožji kolovoz zavije levo ter se po nekaj metrih konča, mi pa naravnost čez večjo zasneženo senožet, po kateri smo se vzpeli (lepi pogledi na Storžič in Stegovnik) do sedla Kal, kjer smo zopet stopili na gozdno cesto.

Prvi počitek za pijačo in mali prigrizek s prelepim pogledom na Begunjščico (1 ura hoda je za nami).

Nadaljevali smo mimo Zavetišča na Kalu, kjer smo po 100 metrih zavili levo navzgor na markirano pešpot (naravnost Dom na Kofcah mimo kapelice), kjer se pričnemo strmeje vzpenjati mimo nekaj manjših naravnih jam, nato položni poti v bolj planotast svet. Pogledi nam bežijo na zahodni del Košute in že smo na križišču poti (poletno parkirišče).

S parkirišča smo nadaljevali po širokem ledenem kolovozu in že smo v 15 minutah na planini Kofce.
Naš drugi daljši počitek je Dom na Kofcah, s pogledom na zasnežena pobočja Velikega vrha. Ljudi pri zunanjih klopeh je malo (zgodnja ura) in do tu smo potrebovali 2 uri, vse gre po planu.

Od planinskega doma nadaljujemo v smeri letne poti proti Velikem vrhu in Kladivu. Po kratkem vzpenjanju čez razgledni travnik (sneg je pregažen, kar kaže na velik obisk) smo prišli do lepega razgledišča pri križu.

Od Križa je samo ena sled predhodnikov po kateri nadaljujemo v smeri Velikega vrha in Kladiva. V rušnatem delu se že vidi, da na tem mestu moremo biti zelo pozorni (uporaba derez in cepina), smo v strmejšem delu pobočij Košute. Na razpotju, ena sled vodi na desno za Kladivo oz. Kofca gora po grebenu, mi ostajamo na naši sledi za Veliki vrh, ki se prečno vzpenja čez vse bolj strma pobočja. Kmalu pridemo do naslednjega težjega mesta, kjer nam so mestoma v pomoč klini (poleti je tu jeklenica).

Nadaljujemo po zasneženih in pomrznjenih stopinjah levo in se razmeroma strmo vzpenjamo čez pobočje.

Naslednji krajši odmor nam omogoča manjša dolinica (delno kopna), po kateri bi se povzpeli skoraj do mejnega grebena. Po južnih pobočjih obidemo vrh Toplar (2000m). Smer še nekaj časa poteka ob grebenu in se tu le temu umakne in se nadaljuje v prečnem vzponu po prisojnih pobočjih. Višje smo zavili ostro desno in že smo na razglednem vrhu. Po dveh urah smo dosegli najvišjo točko VELIK VRH (2088m).

Sestop je potekal po smeri vzpona. Najdaljšo pavzo smo ob 13:30 uri imeli pri že znanem Domu na Kofcah, kjer pa je kar mrgolelo obiskovalcev. Vendar smo si izborili klop in prilegla se je južna in pijača. Dehidracija je naredila svoje in tudi na sestopu se je že odjužil sneg in delale so se tako imenovane cokle.

Zadnja ledena flanka pred avtomobilom je bila pika na i. Zaradi nepazljivosti je bil trdi pristanek.

Utrujeni, vendar zadovoljni, smo zaključili lep sobotni dan in že prve prijave za TABOR ZELENICA. 

Nekaj foto utrinkov, ki jih je v svoj objektiv ujel Leopold Gorjup, si lahko ogledate tukaj.

Zapisal: Stanislav Jablanšček

Fotografije: Leopold Gorjup