Z vso opremo sem ob 7.32 krenil od avta na Rutu do zadnje hiše. Kljub kopni cesti si nisem upal zaviti na stezo (neuveljavljeno pl. pot). Ta je gotovo v gornjem delu zasnežena in je toliko ne poznam - sem ocenil. Zato pa sem skrajšal po starih vlakah in pred zapornico spet na pot. Ta je bila zasnežena – krplji, pred mladinsko kočo pa dereze.

Preveril sem obnašanje snega s kotaljenjem: sneg se je dolgo kotalil, a se ni nabiral, kaj šele oddrsaval v zaplatah. Pa sem šel po grapi. Vdiranje na samem plazišču je itak manjše zaradi bolj zbitega snega. Na srečo se je sonce šlo skrivalnice za oblački, le vrh je bil malo bolje osončen.

S primorske strani pred kratkim nihče ni šel na vrh, ali pa sta sonce in veter v teh dneh zbrisala sledove. Pri vrhu pa sem naletel na sledove turnega smučarja in z bohinjske strani so prihajali še 4 pešaki. Na spustu po grebenu sem 3-krat stopil do riti v 'krtine'. Na srečo sem bil na vrhu prelen za natikat krplje do razpotja, saj bi jih izpod snega veliko težje izvlačil. Po Pečeh pa zaradi strmih spustov in ozkega grebena ni bilo kot za dereze. Spust s Peči sem izvedel najprej ritensko, potem bočno cik-cak. Mimo mladinske koče sem prišel po zahodni grapi.

Naprej sem šel po lastnih sledovih, ki jih je sonce medtem precej razmehčalo. (Na Rut spet po vlaki.) Domačini podirajo od lubadarja načete smreke in čistijo še ostalo, a en pohodnik jih ni motil.

Ja, na tabli na Rutu je čas do Rodice za kopne razmere 2 ¼ ure, jaz sem rabil 4 ¼ure. Dol pa sem res prišel v 2 ¼ ure … itak, da se mi ni mudilo (kondicija pa ni od 20-letnika).

Fotografije pa tukaj.

Marijan Vidmar