Naj začnem s stavkom, ki ga je zapisal Tomaž Humar: S tega sveta ne bomo odnesli ničesar, ostala pa bodo naša dejanja. Teh, je bilo v življenju dr. Andlovica ogromno, mnoga bodo ostala trajno zapisana tudi v spominih novogoriškega planinskega društva in njihovih članov.

Dr. Andlovic je bil oče novogoriškega planinskega izletništva in alpinizma. Njegove organizacijske pobude in mentorstvo so močno vplivale na aktiviranje in razvoj alpinistične dejavnosti na Goriškem, zlasti od leta 1964 dalje. V svojih pripravah na himalajske odprave je na mnoge vrhove popeljal in vodil v letnih in zimskih razmerah planince iz društva in s tem širil praktično znanje in izpopolnjevanje pri hoji in obnašanju v gorah. Z namenom, da bi oživeli alpinizem in ponovno formirali alpinistični odsek, se je na njegovo pobudo v društvu pričelo z rednim obiskovanjem gora zlasti v zimskem času, najprej na okoliške vrhove, nato pa na vrhove v tujini. Leta 1975 so v alpinistične vrste vstopili mlajši kadri in že tisto leto se je pod njegovim vodstvom začela alpinistična šola. Nato ponovno v začetku leta 1977 in spet konec leta 1977, pa spet leta 1979 in leta 1980. Vmes pa so bili mnogi zimski vzponi, plezalni tabori in zahtevni društveni izleti. Povsod je bil dr. Andlovic organizator, vodnik, zdravnik in inštruktor. V letu 1980 so se začele priprave za prvo primorsko odpravo v Ande, ki se je zgodila leta 1982 in v kateri je dr. Andlovic sodeloval kot član in zdravnik. Med vsem tem pa so se zvrstili še Kangbačen, Anapurne, Makalu in drugi vrhovi.

Vse to njegovo delo in odnos do narave, planinstva, srčnost, tovarištvo in še mnogo drugih vrednot, ki so mu bile lastne, so bile razlog, da je bil leta 2004 na občnem zboru soglasno imenovan za častnega člana planinskega društva Nova Gorica. Takrat so mu žal moči že pešale, a je še vedno rad prihajal med svoje prijatelje in znance, dokler ga bolezen ni povsem onemogočila.

Smrt je trenutek, ko pregledujemo kaj smo dobrega in kaj slabega storili. Pri dr. Andlovicu je zagotovo samo tisto prvo, dobro. In ko se danes poslavljamo, vemo, da bo tisto dobro in tvoj duh, tvoja iskrivost duha, tvoja hudomušnost, s katero si znal razvedriti v marsikaterem težkem trenutku, naj si bo v planinah ali tudi pri opravljanju zdravniške prakse, vse to in vsa tvoja dejanja dragi Jože, to bo ostalo z nami in med nami, ostalo bo zapisano v društvu.

Ponosni in veseli smo, da smo bili tvoji sopotniki.

Hvaležni smo ti za vse sanje, ki si jih izsanjal skupaj z nami in spoznanja, ki smo jih doživeli skupaj s tabo.

Petek, 07.10.2011