Dan se je začel z jutranjim pršem, kljub temu, da se je do včeraj obetalo to šele popoldne. Po vsem Posočju so meglice zastirale razglede na vrhove. Tudi Krn se ni izneveril. Avto sem pustil pri šoli in ubral čez pašnike ter ob Ročici do bivaka pod Črnikom.

Snežišče pred prvimi skalami je prekrivala blatna koprena. Po valovčkih s palico in cepinom večinoma 'po štirih'. Na strmi polici s poraslim meliščem omembe vreden sneg le ob ponovnem pristopu k skalam – dereze in cepina. Višje sem za varnost uporabil cepina le pred razpotjem z Zahodno drežniško. Po grebenu s Korenovo sta mi ostala cepina v pripravljenosti (zvončljanje po skalah). Mestoma pa sem ju uporabil za varnejši prehod mimo odluščenih griv.

Cvetja je bilo malo, večinoma nekaj ne preveč bohotnega avriklja.

Vpisno mesto z lojtrama nad njim je napovedalo zaključek. Pobral sem še nekaj zadnjih razgledov na vzponu, saj je proti koči in na vrhu čepela megla. Pod kočo čaka železje na nujne prenove.

Po sestopu z vrha so obiskovalci, ki jih je bilo kot ob običajnih dneh, imeli nekaj koprenastega razgleda. Nekaj klepeta s katerimi obiskovalci, in v dolino mimo Kožljaka.

Do tam sem lahko videl kočo, potem se je z vrhom zavila v meglo. Tako sliko sem odnesel tudi ob odhodu z Drežniškega. Nekaj fotografij pa tukaj.

Tauni