O pomenu aktivnosti v gorah je v literaturi in na spletu že veliko napisanega. Vsi vemo, da obiskovanje gora nima ugodnega vpliva le na psiho fizično sposobnost posameznika, ampak vpliva tudi na posameznikov socialni in kulturni razvoj. Hoja je človeku najbolj naravno gibanje in ko to povežemo z naravo, športnimi izzivi, spoznavanjem novih krajev in ljudi je logično, da je pohodništvo v Sloveniji eden izmed najbolj dosegljivih in priljubljenih športov oz. aktivnosti.

Trenutne razmere nas »silijo«, da si v kaotičnem in stresnem vsakdanu poiščemo kotičke in aktivnosti, ki nas pomirijo. Gibanje v naravi je vsekakor ena takih oaz pa ne le za odrasle, ampak tudi za otroke. Dnevno nas strokovnjaki opozarjajo o visokem deležu neaktivnih otrok. Starši, ki smo tudi sami športno aktivni, se zavedamo pomena športa in gibanja. Svojim otrokom želimo približati in prenesti ljubezen do gora in gibanja v naravi. Ko se odločamo, kako bomo otrokom približali gore, moramo vedno imeti v mislih starost in fizično sposobnost otroka. Otroci, tudi tisti najmlajši, imajo veliko energije in zmorejo premagati številne vzpone, a starši smo tisti, ki moramo cilj prilagoditi njihovim dejanskim sposobnostim in letnemu času. Pomemben vidik pri izbiri cilja je tudi motivacija za hojo. Majhni otroci imajo drugačne želje in pričakovanja kot npr. najstniki. Predšolskim in nižjim osnovnošolskim otrok je večkrat bolj pomembna sama pot kot cilj. Pomembno je, da so na poti številni dražljaji iz okolice, ki jih motivirajo za samo hojo (tematska pot, zanimive rastline, ostanki iz preteklosti, slapovi, ipd.). Vsekakor je motivacija tudi žig na koncu poti in pripovedovanje zanimivih zgodb, pravljic, ipd. Večjim otrokom in najstnikom so zanimivejši zahtevnejši dostopi in markantni vrhovi. Kot pri vsakem športu zahteva tudi pohodništvo kontinuiteto in postopno povečevanje zahtevnosti. Pri izbiri pravega cilja se lahko večkrat znajdemo pred izzivom, saj je poti in vrhov v Sloveniji in tudi čez mejo veliko.

V jesensko, zimskem in pomladnem času je zanimiv cilj, a ne le za otroke, vsekakor Trstelj (643m). Vreden je obiska predvsem zaradi prečudovitih razgledov. Nanj vodijo številne poti, zato je izbira nam najbolj primerne toliko večja. Za vse željne daljšega pohoda je vsekakor primerna pot, ki vodi iz Cerja preko Črnih hribov - Fajti hriba (433m), Velikega vrha, (463m), Renškega vrha (449m), Vrtovke (502m), Lešenjaka (552m), Stolovca (563m) in Stola (629m) do Trstelja. Začne se lahko z obiskom Pomnika miru na Cerju.

Krajši poti na vrh vodita iz Lipe in Železnih vrat. Na vrh pa se lahko podamo še iz Renč, Pedrovega in Branika. Poleg planinskih poti vodi za vse ljubitelje koles do Trstelja tudi Slovensko turnokolesarska pot.

Malo pod vrhom na višini 610 metrov leži Stjenkova koča na Trstelju, ki je v lasti našega društva. Odprta in oskrbovana je po urniku najemnika. Koča je dobrodošla točka na poti, kjer si lahko malo odpočijemo, se okrepčamo in nadaljujemo pot. Pred kočo so dosegljivi tudi žigi za SPP in STKP ter žig, ki je bil izdan ob 30. obletnici samostojnosti Slovenije – 30 vrhov.

Naš popoldanski nedeljski izlet se je začel v vasi Lipa. Avtomobil smo pustili na parkirišču pod cerkvijo. Vidno postavljene table in markacije, za katere vestno skrbijo markacisti našega društva, so nas popeljale ob obzidju cerkve, mimo pokopališča na makadamsko pot. Zaobšli smo tudi markacije, ki označujejo STKP. Pot se najprej zmerno, nato na posameznih mestih sploh za otroke bolj strmo dviga in poteka večinoma po borovem gozdu. Atrakcije na poti so bile vsekakor gosenice borovega sprevodnega prelca, ki so strumno prečkale pot na več mestih. Letošnje vreme brez dežja mu je bilo naklonjeno. Pozorni moramo biti, saj so gosenice nevarne tako za pasje in ostale ljubljenčke kot tudi ljudi še posebej otroke, ki ne poznajo njegove nevarnosti.

Pohodi v naravo so za otroke in nas priložnost, da se naučimo in opazujemo nove stvari ter se pogovarjamo o tematikah, ki v dolini morda niti ne pridejo na plano. Še vzpon mimo napisa Tito iz kamenja in že tisočero otroško vprašanje »zakaj«. Višje se nato pot priključi makadamski, ki še višje preide v asfaltirano pot. Po 45 minutah »raziskovalne« hoje smo le dosegli kočo.

A bolj kot koča, je otroka zanimal vrh Trstelja. Ta je označen s križem, ki je »zabetoniran« v kup kamenja. To so naredili člani našega društva okoli leta 1989 oz. 1990, ko so državni organi na Trstelju postavljali temelje za RTV oddajnike. Pobudnik je bil član našega društva, dolgoletni član, vodja in začetnik Planinske skupine Dornberk. Po pripovedovanju našega člana, ki je bil pri betoniranju, so v kamenje zabetonirali tudi steklenico s sporočilom, ki ga bodo morda nekoč našli naši zanamci.

Na vrhu so na vsaki strani postavljeni tudi vetrnici, ki prikazujete razglede. Ti so ob lepem vremenu kot je bilo, bili seveda prečudoviti.
Še kratek postanek v koči in potrebno je bilo sestopiti do vasi Lipa. Poleg poti je pomembno, da varno sestopimo v dolino, saj se pot vedno zaključi, ko se vrnemo na naše izhodišče.

Nekaj foto utrinkov pa tukaj.

Tekst in fotografija: Tina Mavrič