Namesto k nočnemu počitku  je 44 članska ekipa sedla na avtobus. 41 planincev PD Nova Gorica pod vodstvom Darka  Božiča in Maje Kajzer, se je v rahlem dremanju pustila zapeljati šoferju Stojanu Stoparju ''Prevozi Stopar''  proti Lihtenštajnu. V zgodnjem dopoldnevu smo prečkali mejo Lihtenštajna, ter se zapeljali do najstarejše povezave države s sosednjo Švico. Čez most smo se tudi sprehodili. Zapeljali smo se še skozi glavno mesto, Vaduz in šli do gradu po lepši razgled. Nato smo se zapeljali nazaj čez mejo  do našega hotela. Šofer je šel k počitku, mi pa smo se podali na dopoldanski ogled mesta, gradu nad njim in se povzpeli še na hrib v park divjih živali. V iskanju volka in hlajenju z znano tekočino je dan hitro minil. Veselili smo se nastanitve v hotelu, počitka, še bolj pa večerje. Vrnili smo se na grad in si privoščili pravo grajsko večerjo.

Naslednje jutro smo se odpeljali na izhodišče naše prve Švicarske ture.  Po nasvetu vremenarjev smo pohiteli in si vzpon proti vrhu skrajšali z gondolo. Pohod smo začeli navzdol.  Z ene strani gore smo se skozi jame spustili na drugo stran gore, si ogledali kapelo v votlini in najstarejšo planinsko kočo v Švici. Ta je bila 2015 izbrana za najlepšo destinacijo na svetu in je bila na naslovnici revije National Geografic. Nato smo  pohod nadaljevali gor,  vse do planiranega vrha. Na vsak način se je megla hotela slikati z nami in ni pustila razgleda na znameniti vrh v bližini. Sestopili smo do planine, kjer je na voljo vrsta domačih dobrot in pijač, piva pa ne poznajo.  Med spustom proti jezeru so se razgledi zbistrili in narava se je pokazala v vsej svoji lepoti. Le vrhovi so sramežljivo ostali skriti. Po osvežilnem kopanju najbolj korajžnih smo se spustili še nižje, vse do našega avtobusa in se vrnili v hotel.

 Za drugi pohod smo si izbrali Lihtenštajn. Zapeljali smo se v smučarsko središče Malbun.  Vzpon smo si zopet krajšali s sedežnico.  Po mejni grebenski poti smo hodili proti najvišjemu vrhu, ki v celoti leži v Lihtenštajnu. Vsi ostali višji so mejni vrhovi. Na osvojenem vrhu smo se  slikali in zelo pohiteli do koče pod vrhom. Kdor je hotel ves čas ostati v Lihtenštajnu, je moral biti pazljiv. Meja z Avstrijo gre namreč le meter od koče.  Časovnico smo imeli odlično, saj je poletna ploha prešla našo pot ravno, ko smo bili v koči. Vrnili smo se po krožni poti do izhodišča. Tam smo si ogledali še kapelo miru.  

 Zopet dan za Švico. Tokrat nas je pot vodila prav v glavno mesto, v Zurich. Zanalašč smo si privoščili pregrešno drago kavo. Pogledali smo si še stari del mesta, železniško postajo in se mimo največje državne banke vrnili do avtobusa. Sledil je premik do največjih slapov v Evropi. Sprehodili smo se okrog Renskih slapov in si jih po svojih željah ogledali tudi čisto od blizu. Vrnili smo se ravno pravi čas za večerjo, zato smo šli direktno v dogovorjeno restavracijo.

 Izmenično naslednji dan  zopet sledi Lihtenštajn.  Zapeljali smo se zelo visoko na izhodišče za zavarovano, izredno slikovito pot. Vzpenjali smo se  ob dih jemajočih pogledih na Vaduz in  čez Ren v Švico. Po omenjeni poti smo uživali  vse do sedla in nato podaljšali pot po grebenu do oddaljenega dvatisočaka, ter ga suvereno osvojili.  Vrnili smo se krožno, čez  sedlo, kjer je središče Lihtenštajna in se vrnili do izhodišča.

 Sledil je dan zalivanja vrtov in pranja cest. Predvsem so oprali vso okolico, ker smo za naslednji dan želeli brezhiben razgled.  Pohod v hribe smo zato zamenjali z obiskom čokoladnice. S turističnim vlakcem smo si  ogledali glavno mesto Lihtenštajna – Vaduz, s predstavitvijo  v Slovenščini! In nato še peš občudovali znamke po pločnikih, parlament in druge znamenitosti. Popoldanski počitek je tudi pasal.

 Zadnji pohodniški dan je obljubljal najlepšo gorsko panoramsko pot v Švici. Z gondolo in dvema sedežnicama smo se zapeljali do izhodišča. Podarjen nam je bil zelo lep dan. Razgled, kot smo si ga želeli.  Na dlani smo imeli cel Lihtenštajn, dolino Rena, Bodensko jezero, vse osvojene vrhove v Švici. Sprehodili smo se po krožni panoramski poti, nato pa se v dveh različno hitrih skupinah podali še višje do gorskih jezer,  biserov, skritih med gorami, ter se po krožni poti vrnili do sedežnice. Za sestop je bil na voljo tudi spust s triciklom, kar smo nekateri z veseljem izkoristili.  Kot se spodobi, smo zadnji večer zaključili slavnostno. Zopet smo se podali na grad. V grajski sobani so nam pripravili menu v slovenščini. Pojedli smo okusno  grajsko večerjo, nazdravili doživetim dogodivščinam  in se vrteli v plesnih ritmih, dokler nismo omagali.

 Za pot domov smo izbrali pot z zanimivimi vmesnimi postanki. Ogledali smo si skakalnico v Innsbrucku , si pripravili piknik ob jezeru Misurina, se sprehodili po Auronzi in naposled odpeljali domov.

Bilo je lepo, morda se vrnemo še kdaj.

 Zapisala: Maja Kajzer

Foto v galeriji : Pija in Maja Kajzer, Darko Božič