Uskladili smo redke proste dneve vodnika agencije RR Tours ( ki nam je podal roko za logistiko in organizacijo), urnike trajektov, naročili najboljše možno vreme za, zbrali odlično društveno klapo z vodnikoma Darkom in Majo, ter se pustili zapeljati v noč tja proti Dalmaciji.

Jutranja kava na trajektu za Hvar nas je prebudila in že smo bili v osvajanju najvišjega vrha na otoku. Sv. Nikola nam je ponudil lep razgled.  V daljavi smo se orientirali po vrhovih, ki so  bili navedeni  v programu potovanja. Sestop na drugo stran in že nas je hotel vabil v svoje udobje, da se spočijemo. Nismo se obotavljali, saj smo se zavedali, da bo naslednje jutro budilka zopet zvonila prezgodaj.

 V novem jutru smo sedeli na  prvem in edinem  katamaranu proti Braču. Jutranja svežina nam je ustrezala za vzpon na znameniti vrh otoka, na Vidovo goro.  Da z nasprotne strani pride cesta prav do vrha, nas ni motilo. Prav ponosno smo na vrhu razprostrli društveno zastavo in naredili skupinsko fotografijo. Sledil je povratek do morja, ter prosti čas do odhoda katamarana nazaj proti Hvaru.

Tretji dan je bil pohodniško dokaj milosten. Osvojili smo markanten vrh na Hvaru, potem pa se udobno, navzdol sprehodili do morja. Medtem je naš vodnik šel po avtobus, ter nam pripravil presenečenje. Zapeljal nas je na pravo degustacijsko razvajanje. Renato hvala! Sledila je panoramska vožnja čez cel otok, do trajekta, ki nas je zapeljal na celino. V ogromnem hotelu smo se utaborili za naslednje dni. Tisti, z boljšim apetitom, smo že začeli ugotavljati, da je hrane v hotelu enostavno enormno veliko in vsega pač ne moremo poskusiti.

Novo jutro, kapitalna tura. Z manjšimi avtobusi so nas prišli iskat, ter zapeljali zelo visoko na pogorje Biokova. Po planinski poti, med mnogimi narcisami, smo se začeli vzpenjati proti Sv. Juretu. Vrh je varljivo dajal vtis, da je prav blizu, vendar je kar trajalo, preden smo zadovoljno raztegnili zmagovit nasmešek na obraz. Ena od posebnosti je vzpon ob debeli vrvi kar direktno od koče na vrh.  Zaradi časovne stiske se nismo mogli dovolj naužiti lepot z vrha.  Prav  hitro smo se vrnili nazaj do avtobusov. Sledil je še ogled in sprehod čez turistično atrakcijo po steklenem razgledišču, ter povratek na obalo. Kar nekaj korajžnih je namočilo svoja telesca v ne preveč toplo morje.

Predzadnji dan smo si zaželeli spoznati kamnine Mosorja. Ne vem, ali so pozabili pospraviti  kamenje in skale na stezi, ali je vedno tako? Dokaj smo se namučili, da smo prišli do najvišjega vrha v pogorju! Sledilo je še kratko prečenje po grebenu do zanimivega stolpa, ter nebodigatreba spust do koče. Okrepčilo pred sestopom do avtobusa  je dobro delo! Ob povratni vožnji smo ogledovali vzpetino, planirano za naslednji dan.

Zadnji dan vedno postreže z mešanimi občutki. Paše iti domov in težko se je posloviti od prijetne ekipe prijateljev.  Najprej smo si privoščili  en krajši pohodniški vzpon. Strmo v hrib zareže steza do ostankov trdnjave nad Omišem. Ponuja pa izredno lep pogled na reko  Cetino, kjer zapusti svoje brežine in se izlije v  morje. Prijetno utrujeni, napolnjeni z mnogimi dogodivščinami, o katerih bomo obujali spomine, ko se srečamo, smo sedli na avtobus in se prepustili prijetni vožnji proti domu.

Zapisala : Maja Kajzer

Foto v galeriji : Darko Božič, Maja Kajzer