V nedeljo, 18. 5.
Društvo
spet on line!
Submitted by m.mikuz on 1 Junij, 2012 - 14:35
Fajn da smo spet on-line... zdej pa veselo pisanje... LP Mitja
Forumi:
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike PDNG.Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila.
Še nimate uporabniškega računa? Registrirajte se!
Novice
16.05.2025 - 14:06
Lepo vas vabimo, da preživite del poletnih počitnic v naši družbi.
16.05.2025 - 12:55
PLANINSKO DRUŠTVO NOVA GORICA
Po prvi odpravi, ko se je Špik uspešno skrival pod solza polnim nebom, nam misel nanj nikakor ni hotela iz glave. Tokrat je ekipa štela še dva člana več, Mikuža in Mateja iz Domžal. Že na večer pred vzponom smo se ob dolinski godbi podali proti bivaku pod Špikom, kjer je v pritličju že prenočevala naveza namenjena v naši sosednjo smer. Bujenje je bilo zato prilagojeno odhodu ključa in vstali smo kar precej pred sončnim vzhodom, ki nas je očaral šele nekje v začetnem delu stene. Stena nas je s svojo težavnostjo kar nekako presenetila, saj štrik ni in ni hotel iz naših hrbtov. Svobodno smo preplezali dve tretjini stene in dosegli zgornji srmejši del, kjer prevladuje konstantno strma in svoje ocene vredna zajeda. Ponekod je tako pravilno izoblikovana, da je podobna simbolu zajede na skici, klini iz različnih obdobij alpinizma v njej, pa predstavljajo pravi muzej na prostem. Vrh smo dosegli v času kosila in sledil je le še dolg sestop, ki pa ponekod poteka po prav udobnih meliščih. Naslednjega dne je spet doživela obisk Zidna stena pod Planjo, kjer smo z Mikužem in Moniko splezali Pačamanko. Iskali smo težave, našli pa le še eno sorodnico Diretisime iz Belih vod, le več zabijanja zahteva.
Smer iz perspektive 1. Tik nad potjo iz Možnice na Jerebico se pne Veliki snežni vrh, katerega izraziti stebri hitro padejo v oči. En izmed teh še ni kazal znakov obiska, zato sva se z Moniko odločila, da mu nameniva nekaj pozornosti. Namen je bil plezati čim bolj po razu, vendar sva se prilagajala poraščenosti in nekaterim strmim skalnim zaporam, tako da poteka smer večinoma nekoliko levo od raza. Spodnjo polovico smeri sva speljala po mešanem travnato-skalnem terenu, kjer sva preplezala dva strmejša odseka čiste skale in v drugem odseku našla najtežji del smeri. Ta se začne s ploščo tik nad štantom, ki nas pripelje pod streho, kateri se ognemo v levo čez manjši previs. V začetku plošče sem si pomagal s tehniko do dveh šopkov trave s pomočjo katerih sem dosegel odlično šalico. Previs, ki se ogne streham, je bil nekoliko lažji in nas spet privede v mešan teren po katerem sva dosegla večjo polico. Tod se prične najlepši raztežaj smeri in plezanje do vrha poteka večinoma le še po skali. Takega tipa smeri še nisem plezal, kljub temu trave ne predstavljejo večje nevarnosti in postajajo z vsakim metrom bolj domače. Skalnati odseki so pa presenetljivo čvrsti. Na dan, ko se odsek spominja izginulih članov, sva se midva spomnila na najinega zagnanega sošolca in smer posvetila njemu.
S Franko sva danes nabirala kondicijo v Kamniško-Savinjskih Alpah in sicer v Brani. Plezala sva smer Zgornji steber z malo težjim detajlom (neka varianta) V / A0 IV. Smer ima tri zanimive dele, ena plata, en kamin in en previs, večji del smeri pa poteka po grebenu, kjer so večinoma trave s okrušenim kamenjem (II). V smeri sem našel tri kline in pa dve že narejeni stojišči. Izstop iz smeri sva nekoliko zgrešila in sva greben namesto po desni obšla po levi strani, kjer sva po izstrebkih sklepala, da je gamsja pot. Skala je kar kompaktna, razen vmes, kjer se na travah nabira kamenje.
Na sedlu sva videla neke stolpiče, ki sva jih hotela krstiti za Kamniške 5 Torri, ampak sva izvedela, da se jim baje že pravi Babe.
V bližini je plezal tudi Zoran (T).
Igor se je odloču,da bi po 4rih letih zopet malo praskal po skali,izbral je smer Via Colavizza v Muzcih in sva v soboto to tudi izpeljala.Na dostopu sva se malce izgubljala v gozdu,se na izstopu prebijala skozi meni tako ljubo ruševje,zmes pa plezala po odlični skali.Smer je ocenjena na (verjetno) 3+/4.Sestop se je kar vleku,vendar mi je misel na hladilno torbo v avtu dajala moč in spodbudo.Daleč na okoli ni bilo žive duše,uglavnem fejst.
Zlatko W.
V četrtek, dne 16.8.2012, sva se s Paulom odpravila že tretjič v Šite, da bi splezala smer Herlec - Kočevar (v tretje gre rado, pravijo) in končno smer tudi splezala :) - sicer adrenalinsko, ampak sva jo.
Plezarija je bila prvih 250m odlična. Paulo se je malo izgubil, ampak nazadnje se je končno prebil tudi mimo plat :). Razgled je bil odličen, brez oblačka.
Ampak, ko sva plezala lažji del smeri (II-III), se je vreme hitro začelo spreminjati. Nekje na sredini me je zasula sodra!!! :( Tiste težavnosti II in III so postale hitro »malo« več (še sreča, da me je Paulo varoval!) Sodra je prešla v naliv. Voda je zalivala moje prste in se stekala pod rokavi. Plezalke so bile prav tako zalite z vodo in poleg tega še blatne, da ostalih oblačil niti ne omenjam, ker sem se počutila, kot da me je nekdo vrgel oblečeno v Sočo.
Končno sva se prebila do kamina (V-). Tam pa naju je čakalo presenečenje. Po kaminu je začela dreti voda in z njo tudi veliki kamni. Tudi strel ni manjkalo in ena je bila prav blizu.
Oba sva se zavedala, da morava nekako na vrh. Tudi drugi so naju spodbujali, da naj se čim prej pobereva od tam. Bivakiranje ni prišlo v poštev, ker bi bila noč peklenska. Je treba poskusiti. Počakala sva malo in nehalo je deževati, no vsaj za trenutek! Paulo je predal vso odvečno robo meni, napel vse moči in postavil svojo glavo na mesto, ter začel plezati po mastnem, mokrem, ter ozkem, kaminu, jaz pa sem se čudila. Spraševala sem se: »Kako bom pa jaz splezala to reč z vso to kramo na sebi???«.
Po velikih mukah je prišel na štant in zavriskal. Takrat sva vedela, da nama bo uspelo priti na vrh!!!! Mene pa je še čakala peklenska muka. Ravno, ko sem prijela prvi grif, se je spet uscalo!!!! Spet me je zalivala voda in upala sem, da mi »spet« kaj ne prileti na glavo!!! Pravzaprav ni bilo časa za razmišljanje. Grif za grifom, stop za stopom. Nekaj krat sem se zataknila z nahrbtnikom v kamin, ampak je šlo. Končno sva prišla na vrh smeri in nehalo je dežavati.
»No, pa sva!!!« Sva mislila vsa vesela in polna upanja. Ampak glej ga zlomka!!! Začela se je spuščati megla! Imela sva ravno toliko časa, da sva si lahko na hitro pogledala smer sestopa. Pa sva šla. Navzdol!!! Kaj čmo drugega! Megle pa vedno več!!! Po mokrih travah sva tavala levo in desno, ter se na koncu odločila za abzajl. Namreč megla se je vsake toliko malce razkadila in sva lahko videla melišče pod nama.
Ko sva prišla do njega, sva tudi vedela, da bova nocoj spala na toplem. Sledila sva robu ruševja in prišla do planinske poti. Mahnila sva jo proti dolini Trenta, kjer naju je čakal »specialni prevoz« :) do doline Tamar.
Ja, v tretje gre rado!!! Tudi sranje !!! :) Preplezala sva jo pa le!!! Juhuhu!!!!! :)
Epsko.
Ne vem zakaj mi je ob tem branju prišla na misel Bonattijeva knjiga Moje gore. :)
Jo že berem! :) Me je prav firbec, pa sem jo šla iskat v knjižnico :)
Kot že veste je od 11.8. do 15.8. potekal tabor v avstrijskem Wilder Kaiserju. Na taboru nas je bilo 8 članov našega odseka (Metka, Bogdan, Monika, Drejc, Harij, Nataša, Tomo in jaz) ter pridružen član AAO Peter Juvan. Spali smo v koči Stripsenjochhute (1 h hoje od parkirnega), ki je bolj hotel kot koča, glede na to, da imajo bolj hotelske urnike kar se obrokov tiče :) Avstrijci so pač strogi in če prideš s plezanja po 19.30 ne dobiš niti kosa kruha! "Nein, nein, küche geschlossen! " za kazen bejž spat lačen v lager! :) Drugače pa je koča je dobro izhodišče za okoliške stene Totenkirchla, Fleishbanka in Predigtstuhla. Skala je odlična in smeri fantastične! Smeri so različno opremljene, največkrat delno navrtane, lahko pa naletimo tudi na popolnoma nenaverane dele. Plezalo se je smeri težavnosti od 3 do 8, čeprav bi z lahkoto dodal še kakšen + , če jih primerjamo z ocenami pri nas. Glede na to, da so vodnički v nemščini, smo imeli nekaj težav z orientacijo, razumevanjem opisov in seznamov potrebne opreme za v steno, a smo na srečo imeli Petra za prevajalca. Spali smo v lagerju - na skupnih ležiščih skupaj z hordami otrok, ki jim je bila največja zabava ugotavljanje kaj mi "čehi" spet kuhamo za večerjo. :) Čeprav področje slovi po bolj kislem vremenu, smo imeli srečo - sonce vse dni! Skratka, super je blo! Lahko rečem, da je en tistih krajev kamor bi se z veseljem še vrnila!
lp, Maja G.
V petek bom na alpinistično šolo prinesel nekaj opreme proizvajalca singing rock. Če koga zanima kaj za pomerit, preizkusit, kupit, naj pride v petek zvečer na društvo (po 19. uri). S sabo bom imel čelade, pasove, uponke, komplete, gurtne, shuttle (kopija reversa), pa še kaj
Strani