Če si je Drejček vzel čas za zgornje poročilo, pa moram dodati tudi svoje.
Včeraj sva se z Zlatkom W. podala na lov za novimi hribovskimi doživetji. Po kavici v Bovcu smo se z Jurčkom in Drejčkom razšli. Midva sva jo mahnila do Mangartske planine, zbudila pastirje in se podala pod Mangartske Vršiče. ker pot sama po sebi, razen mokre trave, ni nudila prave avanture, sva jo popestrila s konkretnim pretepanjem z ruševjem, da sva bila mokra do ramen in rumena od cvetočega ruševja... Kljub zapletom sva v kakšni uri in pol stala pod smerjo Sijaj kdaj boš nazaj (V,IV, 230m), za katero naju je navdušil Jurček, ki se je tod mudil prejšnji vikend s Filipotom. Smer je v spodnjem delu ponudila bolj krušljivo skalo (zaradi česar sem po prvem raztežaju prepustila vodenje naveze neustrašnemu atanu), v zadnjih dveh raztežajih pa se skala v hipu izboljša, plezanje je kar pokončno in odlično! Čeprav gre za južno steno, v njej ni bilo prevroče. Okrog poldne sva tako privriskala na vrh. Tudi okolica je imenitna, razgledi izjemni. Na vrhu sva pametovala in prepoznavala okoliške hribe in doline, malce prigriznila in poplaknila suha grla, pospravila kramo in se počasi podala navzdol. Tu je prišlo spet na vrsto stezosledstvo, tokrat brez zapletov in kmalu sva se pogovarjala s kozami, ovcami, pa tudi pastirjem Tinetom, ki je tudi avtor preplezane smeri. Medtem so se oblaki nabirali, tu pa tam spustili kakšno solzo, ampak se z njimi nisva obremenjevala in brezskrbo sestopala. in ko sva prišla do avta, se je ulilo, vsula se je toča, kasneje je tudi zagrmelo. Skratka, vse po planu.
Po planu je padel tudi pirč pri Milanu.

LP, Vanja