Minulih 5 dni sem preživel na taboru PZS pod Marmolado. Zbralo se nas je 14 plezanja željnih ljudi, sam pa sem plezal z Luko Krajncem. Ker je najprej napoved kazala najlepše vreme za v soboto, smo se vsi odločili da gremo v petek spat v kočo pod steno in naslednji dan poskusimo preplezat katero izmed smeri, ki potekajo čez celotno steno. Dan se je začel že zelo zgodaj. Bujenje ob pol treh, ob štirih pa smo bili že na vstopu. Midva sva si izbrala smer Irreale, ki je ena izmed najdaljiših. Višinske razlike je v tem delu okrog 950 m, dolžina smeri je pa dobrih 1400 m. Za smeri v Marmoladi je značilno, da so precej bolj resne kot drugod. Večinoma je v smereh zelo malo opreme, se pa da zelo dobro varovati z zatiči, frendi in "tri-cami". Tako da kladiva s seboj nisva jemala. Tudi ocene v smereh niso tako "soft" kot kje drugje v Dolomitih. No, v soboto sva začela plezati nekaj pred peto. Stene pa kar ni in ni konca. Ko prideš na polico in imaš za sabo 18 raztežajev le težko verjameš skici da jih imaš pred sabo še 15. Za pravi "adventure" je poskrbelo tudi vreme. Že zgodaj so se začeli zbirati oblaki, nekje na polovici smeri pa se je zaslišalo prvo grmenje. Dež v steni Marmolade ni ravno zaželen, saj je stena precej platasta tako da postane v trenutku mokra ter se čez njo valijo pravi slapovi. Vreme se je iz ure v uro slabšalo. Grmenje je kasneje postalo že kontantno. Midva pa sva lahko le opazovala kako se oblaki pomikajo. Okrog bližnjih hribov so bile že nevihte. Ko se je Civetta prikazala iz oblakov je bila popolnoma mokra. Nad nami je pa nebo kar vzdržalo čeprav je povsod naokrog bliskalo in grmelo. Ko sva bila že proti vrhu in nama je ostalo le še kakšnih 8 lažjih raztežajev sva bila prepričana, da bova kmalu na vrhu. A to se ravno ni zgodilo, saj so zadnji štirje bili kamin po katerem je tekel slap, na nekaterih mestih pa je bil poln ledu in snega. Tu se je nama precej vstavilo, a sva vseeno nekako prišla čez. Na vrhu sva stala okrog 22 ure, po približno 17 urah plezanja. Glede vremena smo imeli res več sreče kot pameti, saj je povsod okrog deževalo, le tu ne. Sledila je še odločitev ali naj greva še tisiti dan v dolino ali naj prespiva v bivaku. Glede na utrujenost in nepoznavanje sestopa čez ledenik je obveljalo ta zadnje. Bivak je pa soba na postaji žičnice, ki razen betonskih tal ter zidov ne premore nič. No, ena alu folja je pa le bila noter, tako da sva poleg ene najine imela dve. Po tleh pa sva si postlala z gumijastimi oblagami katere so na vhodu v postajo. Noč ni bila nič kaj preveč topla, a ob redni telovadbi kar vzdržna. Je bil pa sončni vzhod zato toliko lepši. Zjutraj, ko nama je sonce nekoliko segrelo kosti, sva pa le odšla proti dolini.
Vreme je za naslednje dni bilo napovedano ravno tako muhasto, v ponedeljek pa še nekoliko boljše kot v torek. Zato so se najini plani da greva spet plezat v torek spremenili, in sva šla raje v ponedeljek. Zaradi popoldanskih neviht smo vsi šli v Sello plezat krajše smeri. Midva sva si izbrala smer Ega Bruanda - 150 m. Meni se je vtrujenost od sobote še precej poznala, tako da za najtežji cug (7b+) ni bilo dovolj "soka".
V torek čez dan smo spet celili rane, zvečer pa smo ponovno šli spat na kočo pod Marmolado. Za zadnji dan sva si z Luko izbrala smer Excalibur. To je smer, ki se kot mnogo ostalih konča na polici, ki preseka steno na polovici. Pemore pa vseeno 500 metrov. Zadnje štiri raztežaje sva obšla po sosednji smeri. Nekoliko zaradi tega, da sva preplezala še nekaj težjih raztežajev kot so v originalni smeri ter je tako celotna smer postala bolj konstantna. Precej velik razlog za to pa je bil tudi kamin na izstopu originalne smeri, katerega si po sobotni izkušnji res nisva želela. Tudi tu je v smeri zelo malo opreme, plezanje pa bolj kot ne poteka po platah.
S to smerjo se je tabor tudo končal, sledila je le še nočna vožnja proti domu.

Preplezane smeri:

Marmolada - Irreale 7a+, 950 m
Meisules dla Biesces - Ega Bruanda VII, A0 (7b+), 150 m
Marmolada - Excalibur (izstop po smeri Sul Filo delle Apparenze) 7a+, 500 m