Ker mi je moj mož obrnil hrbet (pa je nekaj čvekal o dobrem in slabem, bolezni in zdravju...) in se ozira po višjih ciljih, sem tudi jaz brez soplezalca. Sem si pa zamislila krajše in lažje cilje, kot sta v naslovu navedeni smeri... :) Aja, pa končno bom šla do koče pogledat, pa mogoče še na kak velebitski vršac. Imam morda somišljenika/co?

LP, Vanja

Nekako zgleda kot Salamonov oglasnik pod rubriko ona išče njega, on se ne najde.........? Ma kaj je to za en ferajn?

Lp

Predvidevamo da bomo letos spet imeli srečo in dobili eno mizop v kampu, dodatno legendarno mizico bo vzrl še Drejc, mogoče pa bi bilo dobro imet še kakšno ker naj nas bi bilo najmanj 13 zbranih ta vikend. Zato tisti, ki ima še kakšno mizico naj jo prinese seboj.

Lp Mitja M.

Ker nihče drug noče ničesar dodati, bom pa jaz.
Za razliko od dosedanjih mojih Paklenic se tokrat nisem neumorno cele dneve zaganjala v smeri, ampak sem zaradi okrevanja plezala bolj na izi in manj. Tako sem imela priliko spoznati tudi druge plati Paklenice, ki jih sicer nisem utegnila.
Prvič sem se podala proti Velebitu in osvojila Babin Kuk, ki je kljub za slovenske razmere neugledni višini (nekaj čez 1400m n.v.) povsem spodoben vzpon, ki mi je tudi pokazal, da sem še daleč od ta prave forme.
Imela sem čast in srečo plezati s tremi postavnimi fanti, od katerih je bil vsaj eden razočaran nad prelahko in prezelenjavno smerjo, ampak upam, da se vseeno še kdaj skupaj navežemo na štrik.
Prvič sem stala tudi na Ovčjem kuku, na katerega vodijo lahke in (pre)kratke, ampak prav nič zelene smeri, zaradi česar je bil tokrat kar priljubljen. Škoda, da niso smeri dolge tam enih 500 metrov!
Poleg skal je seveda v Paklenici še mnogo drugega. Že ko se pripeljemo v kamp, nas vedno prevzame ta pravo dopustniško razpoloženje. Postavljanje hišk, vonj po borovcih, kavica ob morju, študiranje vodničkov, načrtovanje in priprava večerij, kalamari pri Dinkotu, večerne debate ob pivu, kritiziranje lastnikov kampa zaradi premalo bojlerjev,... Neprecenljivo! Komaj čakam ponovitve!

Lp, Vanja