Včasih pokličejo hribi tudi med tednom in, ni druge, je treba jt. Tako sva z Mitjem v torek pod večer legla k počitku v najinem Vinko-mobilu, ki je bil parkiran v Krmi. Po odličnem spancu sva ob petih zjutraj mlela zajtrk in kmalu iskala lovsko potko, ki od Kovinarske koče vodi pod pod Debelo peč (v pomoč ostalim - takoj za kočo je pot). Pot te v kakšni uri zložno pripelje pod steno in že lahko občuduješ svoj cilj.
Midva sva si izbrala slavno Parižanko (VI+, 500m). V spodnjem delu stene se nenavezan v lahkem plezanju povzpneš še kakšnih 100 metrov, kjer se razcepijo smeri – na levo zavije SV raz, naravnost navzgor gre najina Parižanka, malo levo je Nimfomanka, po rampi proti desni pa zavije popularna smer Jesih-Potočnik. No, tu sva se navezala, pretegnila prstiče in hajd v skalo. Prvi raztežaj je še lažji (IV), stojišče je v resnici udobno sedišče – in dobro se je tu fajn razkomotiti, saj je naslednjih nekaj štantov bolj zračnih. Tu pa se tudi začne resnejša plezarija, pa še prsti so bili ledeni, mišice pa trde. Naslednjih 5 raztežajev ocene ne padejo pod V, je pa skala res kar dobra, razen štantov pa v smeri ni prav mnogo opreme. Mitja je vse to mojstrsko preplezal (ob mojem vzpodbujanju in navijanju), jaz pa sem vsake toliko potrebovala malo počitka... :O
No, ko se stena nekoliko položi, smer zavije proti levi in se priključi SV razu. Tu sva se malo iskala, saj se do raza kar vleče. Raz se nato kmalu precej položi in okosmati (prijateljsko ruševje), zato sva se do vrha zoba razvezala in spravila vrvi. Z zoba se po lažjem svetu spustiš v škrbino, malo nad njo pa se svet spet postavi pokonci. Čakali so naju še trije raztežaji III in IV, ki jih Mihelič neskončno hvali in omenja prepevanje svojih najljubših pesmi. Plezanje se mi ni zdelo tako zelo lepo, skala pa tudi bolj povprečna. Na predzadnjem štantu sem se spoprijateljila z debelim miškolinom, ki tam prebiva in se me kar ni mogel nagledati (se mi prikazujejo miši?)... Od roba stene je do vrha Debele peči še nekaj minut klatenja čez ruševje, na vrhu pa te pričaka drug svet – pašniki, turisti, kužiji,... :) V steni sva bila seveda povsem sama.
Po pregledu vpisne knjige sva videla, da je le tri dni prej Parižanko preplezala Drejčeva stara prijateljica iz sosednje dežele! Sestopati je možno po neki grapi, ki te pripelje pod steno, midva pa sva izbrala markirano Kovinarsko pot, ki upravičeno ne slovi po svoji lepoti (našla sva kar nekaj podobnosti s Kačjim grabnom). Vseeno sva po dveh urah v zelo prijazni Kovinarski koči že naročala kozle in vse, kar so ponujali na meniju. :) Tako. Smer Parižanko priporočava, pa tudi sosednja smer Jesih-Potočnik je najbrž vredna obiska.

LP, Vanja