Včerajšnjo nedeljo, 17.2.2008, smo se Maja, Zoran, Radovan in Metka, zapeljali na Ljubelj. Nekdanji hotel nad parkiriščem (šele pozneje smo ob toplem čaju in kavi ugotovili, da je to zdaj dom za duhovne vaje) nam je na Majine goreče prošnje, ki jim je botrovala želja po toplem zavetju, gostoljubno odprl svoja vrata. Po ogrevanju (dostop do koče na Zelenici) smo se zagnali v Centralno grapo Begunjščice (III, 200m). Razmere v grapi niso ponujale želene zahtevnosti, saj je bil sneg večinoma mehak.

Srečali smo pestro druščino istemu cilju naproti hitečih, doživeli kotaljenje čelade po grapi s srečnim koncem, saj je z lastnikom po dveh neuspelih poskusih pobega srečno prišla na vrh, prenašali pozabljen cepin ta-istega lastnika (zaradi teh dejstev smo mu sprva pripisovali sorodstvene vezi z dotičnim članom na našem AO-ju, ki pa so se, ko smo ga bliže spoznali, izkazale za nemogoče), preživeli snežno bombardiranje turnih smučarjev, občudovali črno psičko, ki je neustrašno odsmučala v dolino in bili na vrhu poplačani z brezkončnimi razgledi in težko pričakovanimi toplimi sončnimi žarki. Pa še kolege iz idrijskega odseka z načelnikom Danilom na čelu smo srečali in sestopili po Šentanskem plazu v družbi dveh kamniških alpinistov.