Lhotse, 8. JAHO (1981) - trideset let pozneje (2011)

Natanko na današnji dan pred tridesetimi leti je odšla na pot osma jugoslovanska himalajska odprava, katere vodja Aleš Kunaver je popeljal proti četrtemu najvišjemu vrhu sveta močno skupino plezalcev in nekaj članov spremljevalne ekipe. Cilj odprave je bil nova smer v tedaj še deviški južni steni Lhotseja (8516 m), visoki okrog 3300 metrov. Vsi dotedanji poskusi raznih odprav so se končali zelo nizko, večina teh odprav se je preusmerila v južno steno sosednjega Nupceja. Aleš je po predhodni izvidniški odpravi in dolgotrajnem, natančnem študiju stene izbral možnost vzpona v osrednjem delu stene, po logičnih in dokaj varnih razčlembah v vpadnici vrha. Poleg idealne linije vzpona na vrh je imel še rezervne načrte levo in desno od vrha. Južna stena Lhotseja je del ogromne naravne pregrade južno od Sagarmate - najvišje gore sveta. Mnogo let so za vrh Lhotseja (Tibetansko pomeni Južni vrh) celo mislili, da je južni predvrh le-te. Stena je sestavljena iz velikih snežnih vesin, ki so prekinjene s skalnimi stopnjami, strmimi žlebovi, snežnimi razi in izrazitimi skalnimi stenami v gornji polovici gore. Vreme je tu povečini muhasto, običajne vsakodnevne snežne padavine predstavljajo zaradi velike strmine stalno nevarnost za snežne plazove, svoje dodajo še močni vetrovi.
Kot je v Nepalu navada so se poleg birokratskih težav pridružile še težave s prihodom opreme in pa možnost odhoda proti goram. Člani odprave so zaradi problemov s poleti iz Katmanduja do Lukle pristopili pod steno v ločenih skupinah, glavnina opreme pa je prihajala v bazni tabor še dolgo za njimi, ko so bili že visoko v steni.
Aleš je povečini uspel sestaviti naveze iz izkušenih himalajcev in pa mladih nadobudnih plezalcev, ki so ob starejših pridobivali potrebne izkušnje. Vzpon je potekal v odpravarskem slogu, člani odprave so ob vzponu pritrjevali fiksne vrvi, postavljali vmesne tabore in se po navezah menjavali v steni. V veliko pomoč so bili višinski nosači Šerpe, ki so v tej strmi in nevarni steni še kako garali za svoj vsakdanji kruh.
Člani Odprave: Aleš Kunaver- vodja, Andrej Štremfelj, Borut Bergant – Čita, Filip Bence – Tačrn, Ivan Kotnik – Ivč, Iztok Tomazin, Janez Benkovič – Beni, Jernej Zaplotnik – Nejc, Jovan Popovski (Makedonija), Franček Knez, Marjan Kregar, Marko Štremfelj – Mk, Marjan Manfreda – Marjon, Miro Šušteršič – Čeha, Peter Markič – Pero, Pavel Podgornik, Peter Podgornik, Rajko Kovač – Rok, Slavko Frantar – Čopk, Stipe Božič (Hrvaška), Vanja Matijevec, Viki Grošelj in Željko Perko – Želo. Zdravnik odprave dr. Matija Horvat. Spremljevalna ekipa: Ivan Skumavc – Čivč (kuhar), Janez Majdič, radist RTV Slovenija, Miroslav Stankovič – Mika, snemalec RTV Novi Sad in Petar Antonijevič – Peka, novinar RTV Novi Sad.
Kljub temu, da zahteva taka odprava veliko skupnega dela in primerno disciplino jo je vsakdo od članov doživljal po svoje. Tako kot so različni naši posnetki bi bile tudi zgodbe. Gotovo je najbolj vznemirljiva zgodba Frančka in Vanje, ki sta kot zadnja še sposobna člana odprave uspela priplezati do roba stene levo od vrha Lhotseja.
Južna stena Lhotseja z vrisano smerjo vzpona (8. JAHO) Foto: Ricardo Cassin, vris Peter Podgornik
Tole zgodbo posvečam preminulim članom odprave; Alešu, Beniju, Borutu, Filipu, Nejcu in Pavletu. Mogoče bo pričujoč zapis obudil spomine ostalim, sedaj že sivoglavim, beloglavim in gologlavim članom odprave s katerimi smo takrat skupaj delili strah in srečo. Nama s Pavletom je bil dan odhoda na odpravo čudovito darilo za triindvajseti rojstni dan.
V južni steni Lhotse-ja (1981)

Kopljemo na višini blizu 7000 m. Pod novozapadlim snegom iščemo opremo, ki so jo tu pustili prijatelji pred nekaj dnevi. S Pavletom in Filipom pripravljamo prostor za tabor 3. Imamo srečo, naleteli smo na snežni predel, kjer bomo pripravili kmalu dovolj prostora za šotor. Pridružita se nam še Aleš in Vanja, skupaj nam hitro uspe postaviti tretji tabor. Sredi popoldneva že stoji šotorček-dvojček, dobro pripet na snežno strmino. Nad nami se boči tisočmeterska previsna stena. Kamenje, ki se lomi v njej, leti krepko preko našega gnezda. Aleš in Vanja se poslovita ter sestopata v nižji tabor, mi trije pa še vedno ne vemo, kako bi spravili v šotor najprej tri velike nahrbtnike, takoj za njimi pa še sebe. Pred nočjo nam vse uspe, sneženje in močan mraz nas kmalu prisilita v šotorček. V njem sedimo na kupu opreme in hrane. Kolena in glave tiščimo kar skupaj, dihamo pa že tako bolj na redko, saj kisika na teh višinah že občutno primanjkuje, kar krepko občutimo v naših glavah. Vsak gib nas utrudi, za vsako najmanjše opravilo moraš dobro premisliti, kako se ga boš lotil, da boš čim manj trpel. Priprava večerje je prava muka. V dobri uri nam le uspe skuhati lonec čokolina, za predjed pa pospravimo še lep kos slanine in prepečenca. Ker sva s Pavletom še lačna, se lotiva zaloge česna. Jeva ga skupaj s prepečencem in zdi se nama vse skupaj kar normalno. V mislih sem doma pri ubogi mami. Če bi naju videla, z kakšno slastjo jeva česen, bi se ji oba gotovo močno zasmilila, posebno jaz, ki sem tolikokrat pustil kosilo na mizi ravno zaradi česna. Bo kar držalo, da hudič v sili muhe žre. Kmalu po obilni večerji sem začutil, da bo treba nekam iti. Opremljen kot za plezanje, z cepinom v roki in pripet na vrvi, sem se spravil iz šotorčka v temno noč. Nisem šel daleč, ker bi se nazaj grede preveč utrudil. Po velikih mukah sem uspel spraviti plezalni pas in štiri hlače do pod kolen. Moje petnajstminutno napenjanje in stokanje je spremljalo še zafrkavanje iz notranjosti šotorčka. Ko sem bil že skoraj prepričan, da ne bo nič, je narava primaknila svoje, majhen plazič nad mano je pri mojih kolenih že prav narasel in mi napolnil hlače. Sreča, da nisem imel ta dan driske. V šotor sem se vrnil dokaj hitro z izbranimi erotičnimi izrazi na ustnicah. Noč smo preživeli kot tri omamljene ribe v konzervi, dve glavi in ene noge pri vhodu, ostalo na drugi strani, pod nami pa vsa oprema, vmes globoko dihanje in lovljenje sape vse do jutra. Tolažili smo se z mislijo, da bomo spali, ko bo čas za to. Pokonci smo že zelo zgodaj, malo tople pijače bo dovolj za zajtrk. Filip me varuje izpred šotora, ko začnem plezati nove metre v tej mogočni steni. Vreme je slabo, močan veter in mraz blizu trideset pod ničlo. Čeprav je videti teren lahek, imam dosti dela. Pod globokim snegom so strme skalne plošče, po katerih se s težavo prebijam, večkrat moram očistiti sneg in poiskati razpoke za kline. Na rokah imam trojne rokavice. Zgornje moram pri vpletanju vrvnih zank dati večkrat z rok, ker sem drugače preneroden in počasen.
V treh urah hudih naporov mi uspe fiksirati 120 m vrvi. Na koncu napravim varovališče in čakam Filipa, da pride do mene z novo vrvjo in vsem potrebnim za naprej. Vreme se tačas močno poslabša, začelo je krepko snežiti. Snežna stena okrog nas se je spremenila v plaznico. Filip se ustavi kakih 40 m pod mano in zabije klin. Vsi smo si edini, da v takem ne moremo napredovati. Spustiva se do šotora, kjer nama Pavel postreže s toplim čajem. Ura je blizu poldne, ko se pripravimo na tisoč petsto metrsko spuščanje v dolino. Razmere so obupne. V kaminu pod trojko srečamo dve Šerpi in prijatelje, ki hitijo v tretji tabor. Plazovi novega snega nas stalno zasipajo. Malo nižje se nam pridruži pri spuščanju še prijatelj Čopek. Vidljivost je tako slaba, da večkrat priletimo po vrvi kar drug na drugega. Nič ne vidimo, večkrat smo sploh v dvomih, če niso plazovi snega in kamenja kje presekali vrvi, kar bi bilo za nas usodno. Drug za drugim bi se peljali v belo večnost. Malo nad drugim taborom se spet nabijemo skupaj in z grozo poslušamo, kako leti snežni plaz prav tam, kjer moramo prečiti nevaren žleb po fiksni vrvi. Preostane nam samo to, da zadrgnemo vse zadrge in vrvice na opremi in obleki do konca, potem pa gremo lepo počasi skozi slap snega, za katerega imaš občutek, da ti bo odtrgal nahrbtnik iz ramen in še tebe potegnil za sabo. V drugem taboru nam prijatelji postrežejo s toplim čajem. Tudi sami imajo dovolj dela z vzdrževanjem šotorov, saj se v nasprotnem primeru lahko hitro zgodi, da pri majhni nepazljivosti komu zmanjka zraka v šotoru. Pred nami je dolg snežen raz, po katerem spuščanje še kar hitro napreduje. Čakati moramo le toliko, da prijatelj pred tabo razbremeni vrv in se pripne na drugo. Pravi pekel doživimo spet v 120 m visoki skalni stopnji. Sneži še vedno z vso močjo, plazovi nas stalno zasipajo. Mesto, kjer bi se morali spustiti 100 m po vrvi, je en sam slap. Ko se zberemo na sidrišču, zaman čistimo zamrznjena očala, videti ni skoraj nič. Od časa do časa tvegam, da si malo privzdignem zamrznjena očala in poškilim v beli brezup. Spuščanje po zmrznjeni vrvi je še poseben užitek. Stena je tako previsna, da gre naša pot 100 m kar po zraku. Med spustom, katerega noče biti konca, nas zasipa močan slap snega. Sam pri sebi zbiraš vse moči in upaš, da boš vzdržal do konca, zraven pa še upaš, da ne prileti med snegom še kaj ledu ali pa kamenja, v tem primeru bi dočakal konec kar na vrvi. Prijatelji v taboru 1 nam spet postrežejo s toplo pijačo. Naša pot gre navzdol, še vedno smo pripeti na vrvi, vsake toliko nas spodnese kakšen plaz in vrže po tleh. Okrog šestih zvečer smo le srečno iz stene. Za sabo imamo naporen dan, vsak od nas si želi, da take strahote ne bi doživel nikoli več v življenju. Od treh parov rokavic so mi na rokah ostale samo ene, najtanjše, bombažne rokavice. Ostale so zmrznile in razpadle. V prstih sem čutil hud mraz. Malo preden smo prišli v bazni tabor, sem si snel tudi te rokavice in z obupom gledal svoje bele prste. Takoj sem vedel, da so to omrzline, tudi Pavleta je bila groza ob pogledu nanje. Filipu in Čopku sem pokazal prste tik pred bazo, oba sta dobro vedela, koliko je ura.
V bazi sem začel roke takoj namakati v vodi. Doktor mi je dal nekaj tablet, injekcije še niso prišle z zapoznelimi tovori do baznega tabora. V tolažbo sem dobil od doktorja še liter konjaka, ki so nam ga podarili španski alpinisti. S solzami v očeh sem šel proti šotoru, omrzline so prekinile moje delo na gori. To spoznanje je bilo zelo grenko. Misel, da sem končal nekje nad 7000 m, se mi je zdela nemogoča, saj nama je s Pavletom šlo tako dobro. Misel, da bom po 23 letih pustil brata-dvojčka samega, brata s katerim sva preživela toliko lepega in hudega skupaj, brata, s katerim ni bilo treba govoriti, a si vseeno vedel, da misli isto kot ti, brata, ki mu je bilo ob tej nesreči enako hudo kot meni.
Doktor mi je obe roki povil, tako da sta bili videti kot dva loparja. Pavel in prijatelji so mi pomagali, da sem se spravil v dve spalni vreči. Napravil sem požirek konjaka v upanju, da mi bo razširil vse žile in pognal kri po mrtvih konicah prstov. Ostalo vsebino so spili prijatelji, ki so me redno obiskovali. Sledili so dnevi in noči hudih bolečin in žalosti ob spoznanju, da je vse zaman. Lhotsejevo južno steno sem lahko samo gledal iz baze s povitimi rokami. Vsi člani odprave so mi lepo pomagali, morali so me hraniti, voditi na potrebo, previjati roke in sploh skrbeti za vse potrebe. Moji prsti so postali čudne barve, imel sem srečo, da ni prišlo do žive gangrene.
Delo na gori je teklo naprej. Pavel se je dobro ujel s Filipom, s katerim sta bila potem skupaj skoraj do konca. Slabo vreme je trajalo do konca odprave, vsak dan nas je zasnežilo tudi v bazi. Vse, kar se je dogajalo v steni, sem budno spremljal, poslušal sem pogovore po radijskih vezah in bil stalno na tekočem.
Za prvomajske praznike sem si že toliko opomogel, da sem odšel skupaj z doktorjem in Jovanom na tri dnevni sprehod. Iz baze smo se vrnili v vasico Feriče, od tam pa smo odšli v bazni tabor pod Sagarmato. Bili smo gosti bolgarskih plezalcev, ki so ravno tisti dan prišli na Lhotse po smeri prvopristopnikov z severne strani. Spoznali smo tudi člane japonske odprave, ki je plezala po jugoslovanski smeri na Sagarmato.
Tako sem svoje »bolovanje« izkoristil za obisk baznega tabora najvišje gore na svetu.

Delo v južni steni Lhotseja je kljub manjšim zastojem zaradi slabega vremena kar dobro napredovalo. Ravno prvega maja, ko smo se vrnili s potepanja okrog sagarmate, sta Pavel in Filip postavila 5 tabor na višini 7900 m. Vreme je bilo izredno slabo. Novozapadli sneg je stalno zasipal šotor in grozil da odnese vse skupaj v dolino. Vso noč sta se borila s snegom in odmetavala šotor, da ju ni zasulo. Drugi dan sta se vrnila v bazo, sledila sta jima Marjon in Čita, ki sta v petem taboru doživela zelo mučno noč in pravo bitko s plazovi, da sta preživela. Brata Štrenfelj sta od 5 tabora naprej napela še nekaj vrvi. Za njima sta prišla Beni in Stipe. Beni je moral zaradi bolezni v dolino, Stipe pa je uspel postaviti 6 tabor pod grebensko opastjo na višini 8150 m. Prva sta tja prispela Viki in Marjan. V treh dneh slabega vremena sta uspela splezati 50 m naprej, potem pa sta oba izmučena sestopala v dolino. Vikija je zagrabil išias, Marjan pa je bil zelo dehidriran. Počakali smo ga pod steno in mu dajali infuzijo. Vreme je postajalo obupno slabo. Snežilo je kar cele dneve, v višinah pa je pihal orkanski veter. Španski odpravi na Lhotse Šar je odnesel šotor in dva člana odprave v njem. Imeli so srečo, da sta se ustavila nekaj sto metrov nižje, posledice pa so bile omrzline in snežna slepota.
V 6. tabor, ki je bil izhodišče proti vrhu, sta prišla 12. maja Pavel in Filip. Pavel je bil tako prvi Primorec, ki je dosegel magično višino 8000 m. Bil sem zelo vesel, čutil sem, da je z bratom tudi del mene v teh višinah. Ko sta prestopila višino 8000 m, sta prišla iz pasu oblakov in meteža v čudovito jasno vreme. Zvečer smo v bazi z veseljem poslušali Pavletove norčije na račun lepega vremena. Imela sta res čudovit razgled na najvišje vrhove sveta.
Drugo jutro sta poskusila naprej. Hud mraz je prisilil Filipa, da je sestopil v dolino. Noge je imel trde do kolen. Pavel je počakal na naslednjo navezo, ki je prihajala na šesti tabor. Zvečer so se stiskali v majhnem šotorčku pod ogromno opastjo skupaj z Andrejem in Nejcem. Razpoloženje v bazi in steni je bilo na višku, vsi smo po tihem upali, da bodo naslednji dan uspeli preplezati najtežje in mogoče doseči celo vrh.
Začeli so že ob štirih zjutraj, splezali so na greben in prešli snežno steno. Sneg je bil globok, pod njim pa strme skalne plošče. Varovanja sploh niso mogli urediti. Počasi so se prebijali naprej, stena je postajala vedno težja. Okrog poldneva so se ustavili na višini približno 8250 m, navpična skalna stena je tako prekinila delo naše odprave okrog 250 m pod vrhom. Andrej, Nejc in Pavel so nato porabili 6 ur, da so spet dosegli šesti tabor. Vračanje je bilo psihično zelo zahtevno, saj je bilo pod njimi 3000 m stene, imeli so izredno slabo varovanje zaradi globokega snega. Naslednje dni je bilo spet slabo vreme. Končno so se vsi trije vrnili v bazni tabor. Vsi člani odprave smo bili že močno utrujeni, nekateri tudi resno bolni. Večina je v tej mogočni steni preživela več kot 30 dni napornega dela in stalnega strahu pred plazovi. Le redki med njimi so bili še sposobni plezati v takem vremenu. Zadnji resen in za odpravo odločilen poskus sta izvedla 18. maja Franček Knez in Vanja Matijevec, ki sta iz tabora 6 prečila levo po strmi snežni steni preko izredno nevarnih snežnih žlebov ovešenih z opastmi in splezala do zahodnega grebena Lhotseja. Štiriindvajset ur je trajalo njuno plezanje v obe smeri, večinoma na višini nad osem tisoč metri v izredno slabem vremenu. S tem dejanjem je bila stena preplezana, vrh, ki je običajno nagrada za tako delo, pa ni bil dosežen.
Zaradi tega pa se nismo vračali domov žalostni. V štiriinšestdesetih delovnih dneh v steni smo napravili, kar smo zmogli in kar nam je narava milostno dovolila. Naši napori so bili mnogo večji kot pri kakšni uspešni odpravi, svetovni alpinistični javnosti pa smo dokazali, da je vzpon preko južne stene Lhotseja mogoč.
Peter